Ne pojte o trnih in ne o cvetovih,
le tiho o mavricah, belih oblakih,
globokih tolmunih (in vsakršnih takih)
kar nehajte peti o temnih grobovih,
vse solne rane na miru pustite.
Ne mi zdaj z rimo to: sanje, pa vanje ...
Ukinite dušno bol, nje stopnjevanje .
In da mi od strtih src ne omedlite!
Stran naj odplavajo zvezde svetleče,
jadra srebrna in reke življenja,
daljave neskončne, medlenja od sreče,
pa ustnice sočne, bolest hrepenenja!
Zadosti je, no, a vam še ne "povleče"?
Ne štancat klišejev, no, pesniška srenja.
:)+
Seveda pa vsak svoje stile izbira
in če pesnik misli, da pesem prodira
le, ko prek' že slišanih rim se odraža,
prezre mirno naj ta sonet kočijaža!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!