Pozdravljeni, pomlad 2011 je za nami in uredniški izbor tudi. Kratka pomladi je postal Oktov Senryu, pesem pomladi 2011 pa Samota prasketa nokturno  Lucije Lotus Mlinarič.

Naj omenimo pesmi, ki so nas v tem obdobju posebej prepričale:

Pri Pesem si mladostnih smo opazile Drenov prvi Haiku, Rožmarinino Pesem o ljubezni in Lepi listi Jureta Kogoja. Med tujejezičnii smo izpostavili Kada odem Vertigo ter Brezino titlico Mrvica, Atman, mrvica.

Pri kratkih so bili finalisti Albinov Haiku 3, Haiku (eoni) Modri cvet, Lunin Haiku 12, Spomladansko čiščenje Summer ter Oktov Senryu, ki je naposled postala kratka pomladi 2011.

Med pesmimi smo se odločale med Rujevim Supermarketom, Albinovo Monoigro, Breznovo Videl sem te drugačno, Andrejkinim Ogledalom, Cesto Danija Bedrača, Gnujevim Avtomatom, Mominim Zapornikom, Sheebino Povedala ti bom zgodbo, Yoyobino Obtolčeno ter Samota prasketa nokturno Lucije Lotus Mlinarič, ki je postala izbranka pomladi 2011 po izbiri uredništva.

Uredništvo se je v sestavi Lidija Brezavšček - kočijaž, Aleksandra Kocmut - Kerstin, Tea Plesničar -  Serigala in Ana Porenta  sestalo že 1. 7. 2011 v Slovenj Gradcu. Seveda sta bila z nami tudi Gregor Grešak in Žiga Stopinšek - Sigi, saj smo v nadaljevanju razpravljali o novostih in izboljšavah novega Pesem.si.

Obrazložitve uredništva bomo prilepili tudi k pesmim (to kanimo narediti tudi za vse pretekle izbranke), a naj jih omenimo tudi tukaj:

Samota prasketa nokturno, Lucija Lotus Mlinarič:

Avtorica v kratki lirični pesmi učinkovito oriše razžirajočo odsotnost bližine, spočeto v duhu in občuteno v telesu. Samota je ostra, s svojo ureznino boleče potiska bitje izven dogajanja, v notranjost. Ob branju zaznamo skoraj svetobolno pogrešanje nekoga, ki pravzaprav nikoli ni bil blizu, sprašujemo se, ali ta samotnost sploh potrebuje dvojino, da bi se manifestirala. Pesnica z bogato in izčiščeno metaforiko in poosebitvami (uzda zraka, steklo lic, koraki so izhlapeli ...) vsakdanjemu in pogostemu občutenju bivanjske samote daje živ, nekako posvečen pridih. Z vrtanjem vase, votlenjem pajka, nevzdržnost le še narašča. Razvijanje klobčiča samozavedanja prvoosebni pesniški subjekt potiska v spominjanje, v preteklost, v izničenje sedanjosti. (Pre)seganje se ne more zgoditi ne zunaj, ne znotraj sebe, ne v samoti, še manj v bližini. Kot bi pesniški subjekt obstal v zamrznjenem kadru, se večno zadrževal v osamljenosti, presevajoči skozi rezilo vrat, ki so lahko dojeta tudi kot meje bitja.

Senryu, Okto:

Odlika Oktovega Senryuja je v tem, da nam iz znane celote izlušči znan delček na zanimiv in izviren način, hkrati pa upošteva obliko in koncept haikuja. Izjemno učinkovito ubesedena (ne)namerna (in, sklepati je, ponavljajoča se) pridnost soseda, ki v nedeljo (na edini dan za jutranje poležavanje) kosi trato. Avtor združi konkretno in metaforično v sintagmi »pokosi sanje«, saj nam prva beseda sugerira košnjo trave, druga pa hrup, ki prekine s(p)anje. Prav skrbna izbira besed (namesto, denimo, »sosed kosi travo in zbudi vso ulico«), ki delujeta sinergično (metaforo »pokositi sanje« lahko razumemo tudi zunaj konteksta dejanske košnje), daje pesmi presežek ter obogati njen pomen in učinkovitost.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!