Ne čudim se, ko med sprehodom
za moje superge grabijo kritični
opilki pogledov od strani.
Bržkone so modrice videti
iz drugega časa, marogaste
kot kolaž dnevnih izkušenj
bajeslovne nerode.
Eden od zob je odkrušen,
kako naj to pojasnim,
pač nisem rada žrtev
in vaše zvedave ponudbe pomoči
so kot trpke dlačice kopriv.
Zavračam usmiljenje, samo
skuhajte mi juho in me pokrijte,
bila sem daleč, zelo daleč sem
plezala po strniščih idealov.
Kot vidite, mi je spodrsnilo,
zdaj je prepozno,
naspim se in grem poskusit vnovič.
Nihče ne bo topoumno buljil,
ko se bom zavihtela na vrh,
le vsi bodo vprašali,
kakšen je bil razgled.

yoyoba