Tako je naneslo, da sem ogledalo.

Kakšna čast!

Ljubim se, ko me ponosljaš v notranjost.

Grenkočutne sladkosti me obhajajo.

Kako se svetijo meziva tvojih oblin!

Ovijem te okoli pasu,

v boke te stisnem,

vse vešče dvomov ti prepodim.

Včasih se želiš skriti,

a vedno znova te privlačim.

Zakaj bi te bilo strah?

Tvoj tolažnik sem,

ko sikajo črna žrela iz tvojih kožnih gub.

Moraš priznati, da imam smisel za finese.

Kako da ne opaziš, ko ti pomežiknem,

kadar imaš postrani kravato ali odpet šlic.

Namesto dobrohotnega otipa

mi nameniš zgrbljeno čelo

in prhneš izpod pleše,

da se ti stresejo podočnjaki.

Bedna kreatura sem,

če nihče ne vidi mojega obraza.

Dahni vame vsaj svoje ime.

Andrejka