slišiš kako zamira korak
danes te je zapustila zdrava pamet
tvoji temelji so razmajani
kot zobje zapitega mornarja
ne moreš jih utrditi
v smrdljivi mešanici blata in scalnice
okrog svojega razpadajočega telesa
si navijaš bleščave cunje
in poskušaš ujeti veter vanje
a zatohel zrak se ne premika
draži nam nosnice
in topi ostrino naših čutov
videl sem te drugačno
videl sem te mehko dišečo
in zeleno pod zvezdami
prijazno do svojih
a ti čudakinja
si zanemarila ljudi
v svojem širokem naročju
si redila podgane
zdaj debeloriti glodalci
brusijo sekalce ob tvojih kosteh
baje so to inteligentna bitja
preračunavajo
polkrožno bodo obrnili takoj ko bo mogoče
mi pa bomo obtičali v tvojem drobju
in te iskali na zmečkanem zemljevidu
še dolgo potem ko boš le spomin