RAVNINA NA RAZPOKANI DLANI

Zapuščen dom staršev

Je še vedno dišal po koruznem kruhu

In breztelesnih korakih ravnodušnega materinstva.

V kotu otroške sobe najdena glasbena skrinjica

Napolnjena z Mozartom in brazgotinami,

Trhla omara

S policami za zlaganje

Vedno sveže nabranega mrazu,

Vse to

In tu pa tam odtis

Očetove zenice

Na nevidnem akvarelu

Jo prisili da zaledeni srce

In stisne pesti,

Da se po duši ne razprostrejo spomini

Kot nepregledna ravnina

Na razpokani dlani.

NA BOŽIČNI (SVETI) VEČER

Nožni prsti so pomodreli

Od čakanja v snegu

Na sani z zvončki.

Odvlekle naju bodo 

Proti pragu polnem nenaklonjenosti

In škatli cimetovih zvezdic,

Teh neokusnih, krhkih znakov,

Da je spet prišel čas

V katerem drug drugemu

Pletemo šale

Iz neizpetih romanc.

Vem,

V kaminu bo prasketalo,

Kar naj bi prasketalo v srcu,

Vem tudi,

Da si bom nadela obleko

V barvi tvojih davnih pogledov,

In povsem zagotovo vem,

Da, si bom od dedka Mraza zaželela

Tople volnene nogavice,

Ker ti si že zdavnaj

V sebi zakopal misel na to,

Da so moje noge vedno hladne.

Marko dragi, puno ti hvala!

Pozdrav ti saljem :)

Sandra, ni zakaj. Ko bom imel malce več časa bom še enkrat pregledal in mogoče še kaj popravil.

Lp, Marko