Ana, hvala za napisano:) Vesela sem tvojih nasvetov:) Naj začnem z:
Mala nerodnica
oblečena samo v kratke hlače z naramnicami iz belega bombaža potiskanega z rdečim cvetjem
božajo jo gladki prsti toplega zraka
bosa stopa proti vratom v sonce ki slika poletje
ponosna ker zmore odločno pomaha papa papa papa
sproščen smeh se razlije v neroden padec čez prag
ustnice nabere v šobo in plane v jok
Ja besna je bila in to nase, bolečin se ne spomni:)))
Naj nadaljujem:
Nona Nanca
drobna v črno oblečena ženica z obveznim predpasnikom in nazaj zavezano ruto prijaznega pogleda milega glasu nasmejana
vsako jutro v veliko skodelico proje* nadrobi koruzni kruh
tebi eno meni eno žlico pravi
bežita skrivata se ob potoku bojita se vojakov mala ne ve kaj je vojna ne vidi vojakov vendar so verjame
sredi igre ju zmoti mama vsa zasopla prestrašena vzame deklico v naročje in milo prosi ostarelo mater
pridi gremo domov
joče
kriči
nona v globoki zmedenosti pogleduje nazaj raziskuje bledo pustinjo spomina
Morda bi morala napisati, nekaj o pogledu skozi očala preteklost(Nanco so preganjali vojaki, zanjo je trajala vojna še leta 1954.) Kar se tiče "brazde spomina", če pomislim, bi lahko bila zaznamovana ali tudi nezaznamovana. Zato je bolje, da to izpustm.
Slovo
oktobrsko jutro je brez leska odsotno monotono
skozi hišo se plazi čudna vznemerjenost
mama joka s tresočo roko si otira lica
očka čudno negotov se prestopa sem ter tja
mala sprašuje nona ni
otroško vprašanje terja odgovor
nina
v šepet stisnjena beseda se izgublja v vrvenju mrmrajoče množice
spečo nono položijo v krsto
z molitvijo jo pospremijo iz hiše
Tudi tu mislim, da je sedaj bolje. Konec se mi že ves ni zdel posebno dober, preveč je učil, morda sem z njim celo preveč moralizirala.
drobna v črno oblečena ženica z obveznim predpasnikom in nazaj zavezano ruto prijaznega pogleda milega glasu nasmejana
vsako jutro v veliko skodelico proje* nadrobi koruzni kruh
tebi eno meni eno žlico pravi
bežita skrivata se ob potoku bojita se vojakov mala ne ve kaj je vojna ne vidi vojakov vendar so verjame
sredi igre ju zmoti mama vsa zasopla prestrašena vzame deklico v naročje in milo prosi ostarelo mater
pridi gremo domov
joče
kriči
nona v globoki zmedenosti pogleduje nazaj
raziskuje bledo pustinjo zaznamovano z rahlo brazdo spomina
Slovo
oktobrsko jutro je brez leska odsotno monotono
skozi hišo se plazi čudna vznemerjenost
mama joka s tresočo roko si otira lica
očka čudno negotov se prestopa sem ter tja
mala sprašuje nona ni
otroško vprašanje terja odgovor
nina
v šepet stisnjena beseda se izgublja v vrvenju mrmrajoče množice
spečo nono položijo v krsto
z molitvijo jo pospremijo iz hiše
Mala nerodnica
oblečena samo v kratke hlače (z naramnicami iz belega bombaža potiskanega z rdečim cvetjem)
božajo jo gladki prsti toplega zraka
bosa stopa proti vratom v sonce ki slika poletje
ponosna ker zmore odločno pomaha papa papa papa
sproščen smeh se razlije v neroden padec čez prag
ustnice nabere v šobo in plane v jok
Priznam, da mi je nekoliko žal, da nisem, že pri prvi pesmi uporabila ločil. Res, da nisem s pikami in vejicami na ti, vendar mislim, da bi bile pesmi tega cikla tako boljše.
To z oklepajem je povsem na mestu. Ločil ne pogrešam. Super si rešila navedbo dobesednega govora z ležečo pisavo. (Morda edino pri Slovesu: mama joka s tresočo roko si otira lica - mama si s tresočo roko otira lica / ali samo mama joka?, v bistvu podvojiš izraz.)
Zdi se mi, da si že čisto izdelala ta cikel. Pa tebi?
Hvala Ana, mislim, da imaš prav glede mame, sama bi se raje odločila za mama joka. Prav tu me je nekaj motilo,(podvajanja nisem opazila), le ob branju sem "nasedala" Drugače sem zadovoljna. Pri slovesu je sedaj precej bolje in tako prazno, naredi pesem bolj polno(morda se mi samo zdi). Tudi konec None Nance mi je sedaj bolj všeč.
Še enkrat popravljeno Slovo:
Slovo
oktobrsko jutro je brez leska odsotno in tako prazno
skozi hišo se plazi čudna vznemerjenost
mama joka
očka čudno negotov se prestopa sem ter tja
mala sprašuje nona ni
otroško vprašanje terja odgovor
nina
v šepet stisnjena beseda se izgublja v vrvenju mrmrajoče množice
oktobrsko jutro je brez leska odsotno in tako prazno
skozi hišo se plazi čudna vznemerjenost
mama joka
očka se negotovo prestopa sem ter tja
mala sprašuje nona ni
otroško vprašanje terja odgovor
nina
v šepet stisnjena beseda se izgublja v vrvenju mrmrajoče množice
spečo nono položijo v krsto
z molitvijo jo pospremijo iz hiše
Za enkrat nimam nobene druge ideje.
Bom še nekoliko razmišljala, (pesem deluje nekoliko preprosto), vendar je zelo živ spomin. V primeru, da ne pogruntam česa "bolj pametnega", jo bom objavila v tej obliki. Seveda se mi ne mudi.
Hm, mislim, da mora biti se - očka se prestopa, brez se bi bilo: očka prestopa npr. stopnice. Meni pa je danes tale verz (tudi zaradi kar trikrat uporabljenega predloga v) malce zaštrlel: v vrvenju Morda le: v šepet stisnjena beseda se izgublja v mrmrajoči množici
Hvala Ana, vznemerjenost bom takoj spremenila v vznemirjenost.:))
Slovo
oktobrsko jutro je brez leska odsotno in tako prazno
skozi hišo se plazi čudna vznemirjenost
mama si s tresočo roko otira lica
mala sprašuje nona ni
otroško vprašanje terja odgovor
nina
v šepet stisnjena beseda se izgublja v mrmrajoči množici
spečo nono položijo v krsto
z molitvijo jo pospremijo iz hiše
Tako jo bom brez strahu pred napako prekopirala v obrazec za objavo.
Seveda bom nadaljevala, ideje se rojevajo ena za drugo. Občasno zaviram, ker preprosto ne utegnem vsega dodelat (vedno bolj si želim vsaj koliko toliko dobrih pesmi):) Trenutno trkata dva spomina, prvi je iz dni, takoj po rojstvu bratca. Mala je imela nemalo težav, babica je namreč prinesla dojenčka, ki ni bil Jožko, katerega je pričakovala. "Neznana" nadlogica je bila za povrhu še sitna, vedno se drla, mama, pa jo je vedno znova prosila:"Daj pocingaj ga malo." Mala je želela uredit "neznosne" razmere, kar s šibo. ;))) Drugi spominček je nekoliko mlajšega datuma, bratec je bil takrat racljavček, mala ga je imela kar rada. Vendar ne dovolj, da bi mu prepustila "svojo" gugalnico. Seveda je deklica urejala stvari po svoje;)))