odgovorila ti bom s pesmijo, slabo je napisana, ker nimam ravno veliko časa. Upam, da boš lahko razumel.
Hiša ob potoku (je) . kmečka hiša in mogočni hrast . samo tri stopničke so vodile mimo vodnjaka in kamnitega korita . do veselo žuborečega potoka . drobna deklica skoraj ni znala jokati . hiša je še vedno tam sedaj je večja . potok je manj čist .
varuje ju hrast še večji bolj mogočen . … …. … na hišna vrata je potrkala težka bolezen . …. … ... leta so deklici narisala gube posivila lase . živi daleč stran . v spominih se vedno znova vrača . v hišo ne prinaša joka . verjame v moč dobrih misli
Druga pesem je nastala le v pojasnilo o hiši, ki naj je ne bi bilo. Nekoliko mi je škoda časa, ki sem ga porabila zanjo, vendar naj ostane za vedno tu.
Pozdravljena Ana, vesela bom, če mi boš čez nekaj časa napisala kakšen namig. Seveda ni sile, ko boš imela čas in ko bom sama kaj naredila:)
Morda mi uspe zasnovat novi kamenček v mozaiku spomina. Ideje kar dežujejo, vendar ne mislim hitet. Zakaj najprej ta zgodbica ... res ne vem:). Vem pa, da v resici nisem bila lačna, le izobilja v tistih letih ni bilo. Zgodilo se je nekje blizu 1955, morda leto kasnej. Ubogi Bobi.
Ne vem še ali bo Mineštra ali Kuhna
V tistem času smo rekli kuhnja. Zanimivo, pred kratkim sem izraz ponovno slišala v Števerjanu.
Torej:
Kuhna* - mineštra
roka se ustavi na pol poti med prstki polzijo sluzasti ječmenčki beli odtisi pasjih zob počasi rastejo v rdeče pike razbohotijo se v okrogle kaplje krvi
iz očesne modrine se ogleduje presenečenje
drobno ščene trepeta ob napol prazni skodelici izpod dolgih res dlake gleda krivda vklenjena v par rjavih oči
mama nemočno vije roke boli sram krivda
le zakaj saj ni lačna
glasno pojasnjuje izluščene nesmisle oblači v plašč sprenevedanj
teta odločna kot vedno dvigne otroka odnese jo k koritu rano temeljito namili in jo dobro izpere s čisto vodo
na ustnicah ji zaigra nasmeh preko dekličine rame nagajivo poškili posede jo k mizi prednjo postavi aluminijast krožnik do vrha polen kuhne
Oj, pozdravček, lep dan za potep in druženja, poezija je do sedaj mirno spala. Upam, da je prav sladko sanjala. No , pa bom poskusila za začetek, na začetku.
Kuhna* – mineštra
roka obmiruje sredi giba med prstki polzijo sluzasti ječmenčki rjavi potočki se stekajo proti komolcu
iz modrih očk se ogleduje presenečenje
beli odtisi pasjih zob počasi naraščajo v rdeče bucike razbohotijo se v okrogle kaplje krvi
ob napol prazni skodelici trepeta psiček izpod dolgih res dlake gleda krivda vklenjena v tople oči
mama nemočno vije roke prežeta od bolečine krivde sramu
hlastno pojasnjuje
ne ne saj ni lačna
izluščene nesmisle oblači v plašč opravičil
teta dvigne otroka odločno ga odnese h koritu namili ranico in jo temeljito izpere
blago se nasmehne
nagajivo pomežikne preko dekličine rame
posede jo k mizi
prednjo postavi aluminijast krožnik do roba napolnjen z kuhno
To je za zdaj vse, ... moram brat, morda se mi utrne misel na naslednji popravek.
Mi je vešeč, ta trpki spomin. Le tam, ko imaš blago se nasmehne, bi rekla samo pomežikne (brez nagajivo, situacija je resna, morda je bil njen pomežik bolj namenjen sprostitvi ozračja) - uporabi predlog s - s kuhno.
Vidim, da nastaja nov (spominski) cikel, bravo, Lea. Ana
takoj popravim. Mislim, da je bila teta tista, ki je v resnici znala sprostit ozračje in "poglihat" marsikatero nerodnost. Za tisti predlog (z = s) me je sram, čas bi že bil, da se ga navadim uporabljat.
Bom kar tu popravila.
Kuhna*
roka obmiruje sredi giba med prstki polzijo sluzasti ječmenčki rjavi potočki se stekajo proti komolcu
otroku se povečajo oči iz njih pogleduje presenečenje
beli odtisi pasjih zob počasi naraščajo v rdeče bucike razbohotijo se v okrogle kaplje krvi
ob napol prazni skodelici trepeta psiček izpod dolgih res dlake gleda krivda vklenjena v topel pogled
mama nemočno vije roke prežeta od krivde sramu
hlastno pojasnjuje
ne ne saj ni lačna
izluščene nesmisle oblači v plašč opravičil
teta dvigne malo odločno jo odnese h koritu namili ranico in jo temeljito izpere
blago se nasmehne
pomežikne preko dekličine rame
posede jo k mizi
prednjo postavi aluminijast krožnik do roba napolnjen s kuhno
Precej sem razmišljala in se odločila, da lahko brišem zadnji jo. Preprosto, ker je to pesem, verjetno ne bi šlo, če bi pisala prozo. Upam, da se ne motim:)
Kuhna*
roka obmiruje sredi giba med prstki polzijo sluzasti ječmenčki rjavi potočki se stekajo proti komolcu
otroku se povečajo oči v njih se zrcali presenečenje
beli odtisi pasjih zob počasi naraščajo v rdeče bucike razbohotijo se v okrogle kaplje krvi
ob napol prazni skodelici trepeta psiček izpod dolgih res dlake gleda strah vklenjen v topel pogled
mama nemočno vije roke prežeta od krivde sramu
hlastno pojasnjuje
ne ne saj ni lačna
izluščene nesmisle oblači v plašč opravičil
teta dvigne malo odločno jo odnese h koritu namili ranico in temeljito izpere
blago se nasmehne
pomežikne preko dekličine rame
posede jo k mizi
prednjo postavi aluminijast krožnik do roba napolnjen s kuhno
Nocoj je že nekoliko pozno, vendar bom poskusila začet z enim zelo zgodnjim spominom. Prvi je tisti, ko je mala gledala v zrak in sfrčala čez prag. V bistvu se ni nič posebnega zgodilo, le živo se je vtisnil v spomin: "papa" in salto, pa bele hlačke z drobnimi rožicami(mala je bila takrat stara okrog 13 mesecev). Naslednji spomin je ta zelo žalosten iz oktobra 1954. Približno tako zgleda:
Nona Nanca
skozi hišo se plazi čudna vznemirjenost
mama joka živčno si briše solze ki ji tečejo čez lica
očka nekam zgubljeno hodi sem in tja
otrok pogreša nono dobro vedno v črno oblečeno ženico z predpasnikom in nazaj zavezano ruto
Lea, ne oglašam se zaradi novo nastajajoče pesmi in kakih pripomb (ker vem, da jih v tej fazi sploh še ne potrebuješ), ampak zato, ker se mi zdi ta tvoja delavnica izjemno dober primer, ki je kot ena nazorna pesemska "porodnišnica", s tem, da lahko sledimo tudi vsej dobi "nosečnosti". Od tega, da izbrskaš spomin, ga ubesediš, nato pa dodeluješ, prestavljaš, gladiš, vse natančneje upoveduješ ... hkrati pa, prepričana sem, lezeš vse globlje v spomin in s tem vase ... Pisanje pesmi je pravzaprav še najbolj potovanje vase (ki je nagrmaden z vsemi odtisi, ki jih je pustil zunanji svet) - včasih zelo mučno in dolgotrajno. Ne ustavimo se za prvimi vrati skozi čebulaste plasti v notranjost najbližnjega, a hkrati najmanj raziskanega sveta (to sem napisala tudi zase ;-)
Tako, zdaj lahko spet v miru delaš naprej ;-) Veliko navdiha!