Naj poskusim nocoj, nekoliko prej, morda beseda steče;))
Sanjarjenje opisuje zamujanje v šolo. Samo to bi rada povedala, da mlada učiteljica ni bila nobeden bav - bav, nasprotno prav prijazna je bila. Žal ni vedela, kako naj se sproprime z dekličino razvado. Ura pred vrati je pomagala.:)
Torej:
Sanjarjenje
na zasneženih prostranstvih ob Mrzli reki doživlja pustolovščine
z Indijanci kadi pipo miru
preblisk rumenokljuni kos dvori družici
okuša tragično usodo hribovskih kajžarjev
med tekom za zmajem jo predrami glas tišine
grad sameva prislonjen ob cerkveni zid
mala se povzpne po sivi kači kamnitih stopnic
skozi možgane šine spoznanje
spet zamujam
liki iz pravkar odsanjane zgodbe se potuhnejo .... se razkropijo v najbolj oddaljene kote
za trenutek postoji pred učilnico se preobuje potrka boječe pritisne na kljuko
vrata se odprejo
negotovo zajeclja
zdravo opravičite mi prosim
takoj vem na hodniku počakaj
mlada učiteljica poskuša zajeziti vsakodnevni tok zamujanj
deklici je hudo rada bi slišala razlago
zato stopi tik ob vrata zdrsne na kolena uho prisloni ob ključavnico
sliši
Sedaj pa piskus, druge pesmi. Ne morem se spomniti vzroka za prepir, vem le to, da je mali v njem slabo kazalo. Mama je bila zlata, morda nekoliko prenežna. Teta je imela veliko avtoritete zato, ker je bila 14 let starejša od mame, njun odnos je bil bolj podoben odnosu med mamo in hčerko.
Torej:
Furija*
družinski prepir nikakor ne more uveljaviti svoje volje
besna odvihra iz hiše
skrije se za živo mejo
skozi veje nedorasle jablane ostro zažvižga burja
naelektreno ozračje sekajo strele
treska
udari silovita nevihta neštete kaplje skoraj v hipu pljusnejo vanjo
modra obleka se lepi na telo
od hiše sliši klicanje
naj me iščejo prav jim je bodo že videli jokali bodo ko me ne bo
trepeta ukleščena v divji objem strahu
mrazi jo
zmorem si trmasto prigovarja
po naključju jo opazi teta
pristopi stvarno ji prigovarja
skupaj odideta v hišo
mama pripravi kopel nežno jo obriše in odnese v toplo posteljo
Furja ima zdaj res besneč začetek, morda bi razmislila, da ko vpelješ deklico, bi jo nekako poimenovala (in jo izluščila / oddvojila od besne nevihte):
premočena obleka se ji lepi na telo (pobegli deklici?, begavki od doma ...???)
ukleščena v trdi objem strahu (mislim, da je prav "trd objem")
čisto po naključju jo najde teta (izpustila bi "čisto", ker je to zajeto že v naključju)
ne očita tudi potuhe ne daje (morda le: "ne daje potuhe"? in - "odideta v hišo"
mama ji v velikem škafu pripravi toplo kopel
nežno jo obriše (nežno - hm?)
Takole sem brala Furijo, pa še veliko navdiha! Lp, Ana
Hvala Ana, no pri teh dveh kamenčkih nisem ravno hitra:). Gre za dva dokaj "težka" dogodka, rada bi ju napisala iskreno, zato se mi zatika. Sedaj sem popravila dele na katere me opozarjaš. Morda bom še spremenila begavko(mala se je skrila le kakšnih 50 metrov od hiše). Tisti zadnji nežno obriše, sem napisala z namenom, ker sem hotela pokazati, kako mama ni pokazala zamire, čez dogodek je skušala iti brez pridig, še manj se je želela poslužiti kaznovanja. Če mene vprašaš, jaz bi jih mali naložila čez zadnjo plat in se ob tem ne bi niti malo sekirala.
Sedaj zgleda tako:
Furja
otrok steče iz hiše
skrije se
zrak zaprasketa
skozi veje nedorasle jablane ostro žvižga veter
nebo potemni vsepovprek ga sekajo strele
nevihta zapleše v srhljivem ritmu
silno se ulije
premočena obleka se pobegli deklici lepi na telo z vodo pomešana barva v temno modrih potočkih polzi po mokri koži
od hiše sliši klice
le iščite me prav vam je boste že videli jokali boste ko me ne bo več
mrazi jo trepeta ukleščena v trd objem strahu
zmorem si trmasto prigovarja
po naključju jo najde teta
ne očita ne daje potuhe
odideta v hišo
mama ji v velikem škafu pripravi toplo kopel
jo obriše in odnese v posteljo
Tako za zdaj. (Res je bilo hudo med nevihto, čeprav si jo je sama izbrala.) Nekajkrat popravljeno otrok, dekica frklja, ni mi jasno, vsaj nocoj ne, kako naj jo poimenujem. Razmišljam:) Hvala! LP, Lea
Vse sem ponovno premislila in spoznala, da ni krivo poimenovanje, lahko je deklica, mala, otrok ali karkoli že. Seveda ne more biti pobegla deklica, ker ni pobegnila. Šla je le ven, nastavila se je nevihti, jezna zaradi nekega prepira (žal se ne morem spomniti zakaj se je šlo). Vem le, da je bila odločena, oditi in to zato, da bo družina jokala;).(seveda je bila otrok, stara 6 ali 7 let). Če bi mislila drugače, bi nevihto lahko prevedrila v varnem kotičku kjerkoli na kmetiji.
sedaj je pesem taka:
Furja
deklica steče iz hiše
skrije se
zrak zaprasketa
skozi veje nedorasle jablane ostro žvižga veter
nebo potemni vsepovprek ga sekajo strele
nevihta zapleše v srhljivem ritmu
silno se ulije
mala trepeta mrazi jo
premočena obleka se ji lepi na telo z vodo pomešana barva v temno modrih potočkih polzi po mokri koži
od hiše sliši klice
le iščite me prav vam je boste že videli jokali boste ko me ne bo več
ukleščena v trd objem strahu si trmasto prigovarja zmorem
po naključju jo najde teta
ne očita ne daje potuhe
odideta v hišo
mama ji v velikem škafu pripravi toplo kopel
jo obriše in odnese v posteljo
Mislim, da je tako veliko bolje (seveda ni še dobro :)) Kaj misliš Ana? Hvala! Lp, Lea
Ja, Lea, super si rešila, ker si "malo" uvedla na začetek pesmi, da ni nobenega dvoma več. Seveda je "mala" povsem v redu, še posebej, ker jo že poznamo iz drugih pesmi. Premišljala sem o mamini milini - morda pa res ne bi bilo odveč, da to poudariš. jo mehko obriše in odnese v posteljo?
Čeprav je že od prej jasno - ali pa morda tisti del (pri teti): ne očita ne daje potuhe - uporabila pri mami?
Kakorkoli, tale pesem se mi zdi že zelo dodelana. Naslednjič pa se lotiva še Sanjarjenja, ki se mi zdi, da potrebuje le nekaj izčiščevanja in premisleka, pa bo tudi delovalo.
Tako Furja, kot Sanjarjanja, rabita še nekaj dodelave. Trenutno se mi je utrnila tale misel:
Sanjarjenje
vidi sliši čuti
potuje križem kražem skozi kraje čas
zaživi v zgodbah …....junaški sen druži se z junaki …...raznoterih pustolovščin ….. ….... …... . s konci zavozlan (v rahel vozel) morda brez sanj se zave …. … ostane ko stopi v stari grad ... ... ..... ..... ...…. mala stopi v grad
v tišini se povzpne po sivi kači kamnitih stopnic
spet zamujam jo prešine
liki iz pravkar odsanjanih zgodb se razkropijo v najbolj oddaljene kote
pred učilnico postoji
preobuje se potrka boječe pritisne na kljuko
potiho zajeclja zdravo opravičite mi prosim
takoj ven na hodniku počakaj
mlada učiteljica poskuša zajeziti vsakodnevni tok zamujanj
deklici je hudo tako rada bi slišala razlago
potem se domisli
stopi tik ob vrata zdrsne na kolena uho pritisne ob ključavnico
Le toliko, da ne pozabim, škoda bi mi bilo, če bi ta utrinek nakam izzvenel, četudi ni pravi. V primeru, da tako popravim, so odveč liki, ki se razkropijo;)(tisto kitico moram brisat)
Pozdravljena Ana, hvala za napisano, vesela sem, da sem šla v pravo smer:)
Sanjarjenja
potuje križem kražem skozi kraje čas
zaživi v zgodbah druži se z junaki
ob pogledu na stari grad se zave
v tišini se povzpne po sivi kači kamnitih stopnic
spet zamujam jo prešine
liki iz odsanjanih zgodb se razkropijo
poskrijejo se v odmaknjene kote
postoji pred učilnico
potrka negotovo pritisne na kljuko
potiho zajeclja zdravo opravičite mi prosim
takoj ven na hodniku počakaj
mlada učiteljica poskuša zajeziti vsakodnevni tok zamujanj
deklici je hudo rada bi slišala razlago
domisli se
stopi tik ob vrata zdrsne na kolena uho pritisne ob ključavnico
Še nekaj popravkov, trenutno me nekoliko moti predvsem kitica o mladi učiteljici (njen konec) Nekaj o razvadi, le pimerne besede rabim;)). Ja in domisli se (je tam zaznamovan besedni red? ko začnem preveč razmišljati, mi ni nič več jasno).;)))