Pozdravljena, Lea, občudujem tvojo delavnost. Razmišljam, kako bi se bralo: v očesu se nabere kaplja spolzi na krznen ovratnik ampak, veš, meni se zdi varianta, ki si jo objavila pred tem predlogom - že zelo dobra. Morda bi razmislila le o koncu pesmi: težišče si zdaj dala izginotju dobrega moža z:
med mrmranjem burje oddrsa v praznični blišč mesta (morda samo: med mrmranjem burje oddrsa).
Ali pa pustiš, da izzveni "popotnica" deklici (morda nekaj, kar je bilo v duhovnem smislu še vrednejše od materialnosti jaslic). Razmisli.
Mislim, da imaš popolnoma prav, tako glede kaplje, kot končnega dela.
Res, da mi je nekako ljubo "mrmranje burje", vendar je pesem veliko bolj iskrena s "popotnico" deklici. Takrat mi je bila molitev za gospoda veliko bolj pomembna, kot to kam in kdaj je odšel.
Nekoliko bom še razmislila. Tudi tako, da nekajkrat preberem v tej varianti.
Jaslice
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam
poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo kot zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in stopi v trgovino pokaže na jaslice poželenja
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari k prsim pritiska zavoj
izmozgan obraz se zguba v nasmeh potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino
Dokončno sem se odločila, mrmranje burje brišem(piš je že v tretji kitici. Naj pesen ob koncu izveni v "duhovno popotnico" deklici, kot sem že napisala je tako zapis bolj iskren.
Jaslice
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam
poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo kot zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in stopi v trgovino pokaže na jaslice poželenja
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari k prsim pritiska zavoj
izmozgan obraz se zguba v nasmeh potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino
Pesem se mi zdi čudovita. Zdaj me motijo res res drobne reči, ki jih morda niti ni treba popravljati, ampak bolj v razmislek: otrok žari k prsim pritiska zavoj (morda ta "k prsim" napelje na rahlo dvoumje, jaz bi rekla kar: stiska zavoj).
Malce me zmoti tudi zadnja beseda "dahne" - mislim, da je vseeno, kako je starček spregovoril (skoraj neslišno, najbrž), važno je sporočilo: bodi dobra mala in moli. Tu bi končala pesem.
Lea, vem, da boš našla pravo rešitev za svojo pesem. Lep večer, Ana
Seveda bom popravila tudi drobne reči in to z veseljem. Stiska zavoj, mislim, da je zelo dobra rešitev. Dahne me je že ves čas nekoliko motila. Tudi tu bi lahko končala pri : bodi dobra mala in moli. Pravkar sem se domislila pozdrava, ki se ga v resnici ne spominjam, vendar sem prepričana, da je starček pozdravil in v tistem času je lahko rekel le: zbogom. Seveda pri tem ne mislim vztrajati, če ti misliš, da to ne sodi na konec pesmi. Tu te lepo prosim za mnenje. No poskusiva, kako bi se to bralo:
Jaslice
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam
poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo kot zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in stopi v trgovino pokaže na jaslice poželenja
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari stiska zavoj
izmozgan obraz se zguba v nasmeh potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino
kaj mu bo denar
bodi dobra mala in moli
zbogom
Sedaj nisem več tako prepričana, da je dobro, bom pustila, potem bova videli.
P. S.: Celo noč sem nasedala na tistem "zbogom", nato sem se domislila "addio", to zveni za spoznanje bolje, vendar mislim, da je daleč najbolje:
No, pa imava izčiščeno pesem. Mimogrede, mi je všeč, da sem nekoliko poskušala, brala in v mislih predelovala. Ana hvala za vso pomoč. V primeru, da imaš še kakšno pripombo, jo bom z veseljem upoštevala. Pesem sedaj zgleda tako:
Jaslice
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam
poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo kot zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in stopi v trgovino pokaže na jaslice poželenja
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari stiska zavoj
izmozgan obraz se zguba v nasmeh potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino
Bravo, Lea! V tej zadnji verziji, primerno obrušeni, se mi pojavi nekaj pomislekov: "zunaj se spreneveda burja" - zdi se mi, da sprenevedanje (pretvarjanje) ni ravno najboljši glagol za burna dejanja - še posebej, ker burje ne doživljam kot subjekt, ampak kot naraven pojav, za katerega ne bi uporabila poosebitve, ampak zgolj dejstva (prav tako je z "zadovoljnim mrmranjem" in "strastnim valovanjem"). Zdi se mi, da v tvoji (kruti) pesmi s tem, ko daješ burji nekakšne osebnostne lastnosti, izgubi tisto naravno silovitost, ki jo ima. Izjemno všeč mi je tale podoba: "mala dva trepetata zavita v šal naštrikan iz strahov"
Premisli, če sem ti povedala kaj uporabnega - drugače pa se mi zdi, da bo tudi Dimnik kmalu povsem zgrajen.
Ana hvala za napotke, ki mi veliko pomenijo. Morda bi šlo: "zunaj ustvarja burja prispodobo sodnega dne", "za trenutek utihne, nato spet izbruhne" če grem s tem stavkom, lahko nadaljujem: "pretaka silovite sunke"
No poskusimo, kako bi zgledali popravki v pesmi:
Dimnik
mama stresa v spanju objeta otroka
odločno zahteva
vstanita hitro
surovo vržena iz sna se opotekaje prestopata skozi ledene prostore
(zunaj ustvarja burja prispodobo sodnega dne) .... zunaj rohni burja
za trenutek utihne nato spet izbruhne
vlomljno okno pretaka njene sunke
ti s silno nadmočjo divje nihajo izpod stropa visečo žarnico
v najbolj skrite kote odrivajo zametke dima
deklica zapre eno oknico deček drugo sedeta na polico hrbta prislonita k mrzlim šipam
v zraku lebdi neznosen vonj
skozi dimnik bučijo plameni
mama hiti po stopnicah nosi prepolna vedra . .... ... ..... ... ...voda pljuska čez robove (iz katerih pljuska voda)
mala dva trepetata zavita v šal naštrikan iz strahov
noč se razpoči v zgodnje jutro (skozi ledene ornamente šip pronica prva svetloba) ... .. skozi ledene ornamente pronica prvi svit ali prva svetloba
ogenj odmre v smrdeče saje
Sedaj grem brat, morda najdem kaj, bi se dalo popraviti. Stavke v oklepaju bi brisala? Razen tega je še par stvari, ki me motijo. Hvala! Lp, Lea
Lea, na pravi poti si - ja, brez škode brišeš stavke v oklepaju. Zunaj rohni burja je veliko bolj učinkovito, kot tisto, kar piše v oklepaju - se obema tako zdi? Lep ustvarjalni večer ;-) Ana
Oj, lea, mene pa zmoti v tej verziji (saj vem, da je bilo prej tudi tako ;-), ampak ni zaštrlelo: ti s silno nadmočjo gugajo izpod stropa visečo žarnico
Ideja, ki se mi je utrnila:
z nadmočjo zavrtijo (vrtinčijo) žarnico pod stropom
Oboje je pravilno, se mi zdi (rekla bi tako: k šipam nekaj prisloniti, ob šipe nekaj nasloniti).