Forum
- Datum objave:
02. 04. 2009 ob 01:06 - Spremljaj
- Število komentarjev: 531
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 54397 krat
HAIKU - delavnica
Lepo pozdravljeni, ljubitelji kratkih oblik!
V delavnici HAIKU lahko objavljamo haikuje, haikuide, brahke, karkoli trivrstičnega pač že.
Dobrodošle so debate, kaj je kaj, seveda konstruktivne - z utemeljitvijo, s predlogi, z razlago.
Dobrodošel je brainstorming, dobrodošle so vse iskrive ideje, ki vas preplavijo v zvezi s temi pesemskimi zrnci!
Za začetek pa še tole iz Wikipedie:
Haiku (japonsko 俳句) je trivrstična japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov. Prvi in tretji verz imata po pet zlogov, drugi sedem.
Haiku skrajno zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje z dogajanji v človekovi notranjosti. Prvi verz idealnega haikuja ponazarja osnovno podobo, ozračje, naznačitev čustva oziroma misli; ta podoba se včasih logično, včasih presenetljivo dopolni z zadnjim verzom, v osrednjem verzu pa je izraženo tisto, kar sproži, privede do take dopolnitve.
Haiku je tematsko svoboden, zelo pogosto pa vsebuje besedo, ki se navezuje na določen letni čas. Taka beseda lahko označuje rastlino ali žival, naravni pojav, človeško dejavnost ali slovesnost. Cvetovi češnje nakazujejo pomlad, lilije poletje, krizanteme jesen in repa zimo.
Zdaj pa le k pisanju! Utrinki čakajo, da jih ujamemo in v stihih osvobodimo.
Kerstin
Pravopisne napake bom popravila, to ne bo velik problem.
Glede teme ... ja tragika, tistih marčevskih dni leta 1945, tik pred koncem vojne, ki že 65 let visi nad našo družino, starček je bil moj dedek, ena izmed deklic sestrična mojega očeta. Zgodba o smrti nedolžnih ljudi je visela nad nami, današnji popoldne sem se uspela razbremenit pritiskov, končno mi je uspelo izlit zgodbo. Velikokrat sem poskušala, a mi ni uspelo.
Kamen, ki je brez čustev, ja imaš prav ... vendar nisem vedela koga ali kaj naj spremenim v pripovedovalca. Zato moj kamen čuti.
Morda bi pomagalo vrinit stavek:
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.
Trpel sem, vendar mi tega nihče ne verjame, saj sem samo kamen, trd, brez čustev.
Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.
Misliš, da bi bilo tako bolje?
Lp, Lea
. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
mislim, da bo vredu, ker je res šlo za zatiranje.
Ja tvoje mnenje sem hotela in ga zelo cenim in sem ti hvaležna zanj.
Lp, Lea
iz tv reklame, z odsevom na krut način, asociacija:
mama na lovu
kodrolasa deklica
(u)beži glavniku
ali pa
mamica lovi
kodrolaso deklico
pobeg glavniku
morilčev ulov
zlatolaskini kodri
prekrijejo kri
lp, ajda
Za mano je neprespana noč, nekajkrat sem hotela vstat in popravit. Tisti stavek na koncu zgodbo zamori. Iz kropa postane mačna voda.
Morda bo tako vrinjen skoraj na začetek zgodbe, dosegel svoj namen.
Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.
Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.
Morda bi šlo. Uh, popravljanje, ko se ga lotim, običajno vse uničim.
Hvala!
Lep dan ti želim! Lea
lp, ajda
kodrolasa deklica
(u)beži glavniku
zbeži glavniku?
ajda, kaj je to?
bi imenovala haiku s kruiku odsevom?
:)))
;)
kar posrečeno, se mi zdi, čeprav mogoče preveč kontrastno
LP, Lidija
lp, ajda
mama na lovu
kodrolasa deklica
zbeži glavniku
morilčev ulov
zlatolaskini kodri
prekrijejo kri
Morda takole, hvala za namig zbeži:))
ker je haiku na prvem mestu. če bi bil to takoimenovani kruiku z odsevom, bi moral biti po moje na prvem mestu kruiku in potem kruiku tudi drugi. Tako pa je prvi haiku, drugi pa kruiku
torej, po moje je možno le
haiku s kruiku odsevom.
:)
Lidija
Haiku XIII
odprto okno
pelargonija diha
zažarela je noč
zadnja vrstica bi bila bolje
prah iz davnine
ali
dozorel večer
hvala, lp
Mimogrede, ajda - zlatolaskini kodri, to je strašen kliše. Da o pravljici ne govorimo. :) Vredno bi bilo to malo pretuhtati.
Kerstin
Saj v pravljici ni krvi pod zlatolaskinimi kodri! Tukaj pa.
Pa tudi - zlatolaske, prave in peroksidne obstajajo povsod ... ne vem, če lahko govorim o o pesniškem klišeju. Ajda jo je pač videla "zlatolaso, umorjeno .
... seveda vsak vidi po svoje, zame ni moteče, ampak to je samo moje mnenje,
pesem deluje. vseeno, kakšne barve so lasje.
:)))
LP, lidija
In ne gre le za barvo (zlata je itak že diskurzivno poimenovanje barve las :)), ne gre za barvo las. Zlatolaska je hkrati ženska (z asociacijo na pravljico pa celo dekletce!) in beseda ima nežen, ljubeč prizvok, potem pa še kodri ... Ne vem, meni je to preveč srčkano za tako pesem.
Že samo izpust K-ja in torej prehod s samostalnika na pridevnik:
zlatolasi kodri (zmanjka zlog, vem)
me dosti bolj prepričajo. No ja, moj pogled pač.
Lp,
Kerstin
lp, ajda
lp, ajda
No, saj sem tudi jaz povedala samo svoj pogled in to je, če nadaljujem, da me ni nič zmotilo, isto bi bilo, če napišeš plavolaska, rumenolaska, črnolaska ... no, vsaj zame ne.
LP, Lidija
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
jaz nikakor ne vidim, da bi bil problem v tem, da je deklica Zlatolska ali pa zlatolaska. Mislim celo, da tako ime prija kruikuju. Če gre torej za Zlatolasko, ki je pobegnila od doma in vdrla v dom treh medvedov in bila tudi od tam odgnana, je lahko tvoj haiku prolog in kruiku epilog Zlatolaske (in treh medvedov), saj vemo, da se pravljica zaključi precej nenavadno, ker deklica pobegne in ne vemo, kaj se je z njo na koncu zgodilo.
Če pa gre za zlatolasko, potem je jasno, da haiku ruši kliše o svetlolasih kodrastih deklicah, saj deklica ni poslušna kot se pričakuje. Kruiku deluje vzgojno, saj kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Tako, da bi na tvojem mestu v vsakem primeru ohranila Zlatolasko ali zlatolasko - to je pravzaprav vseeno.
Vsekakor bi tvoja pesem izgubila dodano vrednost, če bi "ukinila" zlatolasko.
In še za šalo, samo pomisli, kako bi bilo, če bi notri vtaknila blondinko?
Lp,
Zalka
Lp vsem,
Kerstin
Zalka, res je, kar si zapisala in tako naj bo, pravljice se ne končajo vedno srečno, brez ali z medvedi:).
lp, ajda
Kruiku
Stara krastača
z lepljivim drobovjem
podmaže kosilnico.
lp, Lea
Komentiranje je zaprto!