Hvala, Marko! :)

lp

Jagoda

Jagoda, ni zakaj : ) 

Vedno mi je veselje spopad s tvojo poezijo, saj se naučim kaj novega ; )

Lp, Marko

SPOMINKI

ponoreli vrtiljaki najinih želja 

so obstali. vztrajno rjavijo

indijanska poletja v telesih.

občasno zaškripa glava vijaka.

Zaniha košara. verige. sama

stojiva v predelih življenja.

domovanja pozabljenih nežnosti.

čakava jesenski čas. deževja

da prebirajo razpredeno vrvje.

v prostor vržene najine žilice zavesti.

pesek in trnje ki žuli

v sandalih kot svinčene krogle

na soncu in vetru posušene

začimbnice iz košarice

najinih spominkov

SAKURA

leteč scenograf mojega konca dejanja

pred mano stresa

tisoče

milijone cvetnih lističev

škrlatne utrinke oteklega

otoka Honšuja

ki utripa

kot sva pogosto znala 

midva

ko se nehote dotakneva

drug drugemu čela

kot po svili

kot da sva za steklom

kiberprostora metulja

prebodena

skozi udrto točko

bleda in razmočena z akvarelom

razuzdanih prizorov

saj je tak čas

sakura in midva

s tišino in svojimi krili

poslednjič senčiva

obraze ljudi zveri

in čebel osuplih

nad lepoto

Oba poslednja prepeva su odlična. Hvala na njima, veoma si me obradovao, Marko :)

lp

Jagoda

Jagoda, vedno z veseljem naredim veselje ; )))

Vedno se da še kaj izboljšati ... še posebej, če te kdo na kaj opozori, kar se na žalost zgodi premalokrat ... in tako je čas najboljši sodnik ...

Lp, Marko

Pozdravljen, Marko, res lepo, da nam približaš čudovite pesmi ... ker imam bolj malo časa, le mali pripombici - pri Spominkih se mi zdi šibek tale verz: da prebirajo razpredeno vrvje.

pri Sakuri pa prvi verz (nekako nejasen v slo) ter

drug drugemu čela  ter
s tišini in svojimi krili

Lp, Ana

Ana, hvala za opombe ... seveda se bom še vrnil k prevodoma pred objavo in razmislil o popravkih.

Lp, Marko

SAKURA, MON AMOUR

tavajoč scenograf mojega zaključnega prizora

pred mano stresa

tisoče

milijone cvetnih lističev

škrlatne utrinke oteklega

otoka Honšuja

ki utripa

kot sva pogosto znala 

midva

ko se nehote dotakneva

drug drugega čela

kot po svili

kot da sva za steklom

kiberprostora metulja

prebodena

skozi udrto točko

bleda in razmočena z akvarelom

razuzdanih prizorov

saj je tak čas

sakura in midva

s tišino in svojimi krili

poslednjič senčiva

obraze ljudi zveri

in čebel osuplih

nad lepoto