Naučili se bodo nekoč,
da izrečene besede bolijo
in se vračajo podvojene.
Naučili se bodo nekoč,
da ne morejo biti nekdo drug,
ker še sam sebe ne poznajo.
Naučili se bodo nekoč,
da ni lahko ne izrabljati moč,
a lahko je igrati nemoč.
Naučili se bodo nekoč,
da so sam sebi največji sovrag
in izkrivljene podobe še sadijo.
Naučili se bodo nekoč,
da skrivnosti se ne izdaja,
tudi za ceno krivice lastne.
Naučili se bodo nekoč,
da peščica njih je sladka,
pest ostalih pa nevidna.
Naučili se bodo nekoč,
ko bodo tako dolgo ponavljali,
da bodo lastni zmoti verjeli.
A takrat prepozno bo živeti.
Domišljavci so preživeti.
Iskalci nastavljamo še en obraz,
nastavljamo jim vse v zankah,
smehljamo se tem ugankam
in živimo mirno dalje.
Naučili se bodo nekoč,
seveda nič od tega vsega.
Lepe so zvite kače, mične.
A namesto na jeziku, kič,
v srcu nosijo ta bojni strup.
Vroča za eno noč, a hladna.
Naučili se bodo nekoč,
na svetega Nikolaja dan.
Naučili se bodo nekoč,
da sovražili so pol življenja.
In pokopala jih bo resnica,
da oseba ni bila prava, žal.
Naučili se bodo nekoč,
vmes ko bomo mi ljubili.
Kako je lepo, da dan je on.
Moj v celoti, a nikdar moj.
Kako bi si lahko lastil bit?
Plavaj, leti, hodi, sanjaj.
Le tu in tam prileti, kljuj.
Želim, da vedno ostaneš divji.

Klavdija KIA Zbičajnik