Za tebe sem vse. Vse strani neba.
Danes sem sever, led ki se ti vda.
Kapnik, ki te hoče. Zmrzal, ki ti joče.
Za tebe sem skala, nepogrešljiva diva.
Jutri bom jug, strastna in vroča, ostra,
pekoča, šumeča, taka drseča vila sanj,
na trenutke proseča, tvoja znova in znova.
Drugi dan bom vzhod, romantičen stolp.
Vtkala ti bom besede na ustno preprogo.
Izzvala iz tebe ne smem, ni prav, vpijoč.
Že trenutek za tem bom divji čar, zahod.
Jezdil boš konja, meril z menoj moč.
Izzvala bom bogove, pohodila tisoč
zakoreninjenih in bolečih kali tvorb.
Zate sem vse. Vse sem kar obstaja.
Vse tisto, kar v meni zate se poraja.
Sem plima, oseka, vmes tista tiha reka.
Sem občudovanje tvoje, ti meni trup.
Sem tišina, del tebe, ti meni gejzir.
Ne, nočem obljub, tekstov, viharja.
Ne, nočem ti nič, ti meni si povratni gen.
Rojeno in položeno ob bosa stopala src.
Za mene si visoko in nizko, globoko in plitvo.
Pljusnil si vame, kar žejno zdaj pijem.
Preplezal si stene za katerimi bijem.
Prinesel si mi mnogo v tem ubranem slogu.
Zdaj brez besed samo iz oči še berem.
Ne rabim več stavkov in vse mi je jasno.
Za tebe obžarjena je vsa moja pot, rod.
Očarana te gledam in nič ni zaman, klej.
Ob tebi sem nepredvidljiva, skoraj nora.
Skozi življenje grem dišeča po tebi, soncu.
Pijem ti kri iz žile v vratu, vdano, krčevito.
Nič ni samoumevno, kar mi pripada, nama.
Nevarna sem, ko takole gola ljubim, čutim.
Igriv je ves planet, ko zahtevam tebe.
Pena so vsi ostali, puščajo me hladno, mrtvo.
Ne vem kdo je kaj , ko ljubkujem, razvajam.
Ne vem, če sem sploh kdaj zares grizla.
Ne spomnim se, da bi za koga klala sebe.
Za tebe sem vse od tu in okraj tega.
Za tebe bom vedno iskrena in nedolžna, čas.
Za naju sem tu, da imava poroko brez prič.
Je zmaga, je moč, je trenutek popolnosti, moj.
Vse strani neba niso nič proti temu,
kar imava midva, kar bova še imela tu in zdaj.
Tu in tam, ko se pogledava v oči, beži.
Vse se potopi, izgine, vmes nikogar ni.
Samo enkrat se ljubi, izpolni, drži.

Klavdija KIA Zbičajnik