Matej, pri prebiranju tvojih pesmi bralec takoj vidi, da gre za zelo načitanega, razgledanega avtorja. Toliko citatov! Ki pa jih potem po svoje zasukaš, da bralca vselej presenetiš. Primer s pesem.si: "jok in stok in škripanje zavor" (mislim, da je v originalu škripanje z zobmi), pa lahko bi naštevala še in še ... Odlično!

Lea: oho, to me pa veseli. Ta je novejšega datuma in precej brezkompromisna. 

Jana: taki zasuki so mi vedno delali veselje. :-)))

Hvala, Matej in hvala Ana,

v Vipavi je bilo zelo lepo in tu je tudi, bom jutri počasi brala, nocoj sem samo preletela.

Intertekstualnost me sploh privlači. Toliko dobrih citatov obstaja, ki jih lahko kontekstualiziramo na novo ...!

Bom pa pripopal še eno starejšo, bolj lirično:

Umila me je neka čudna rosa,

nedolžna kot Gospodovo ime.

Kot deklica, napol odeta, bosa

in drobna kot martinčkovo srce.

Legel sem vanjo, ne da bi zaslutil,

da je v naslednjem hipu več ne bo nikjer,

da slepo bom otipal, slišal, čutil

vse, kar je v jutru, šele pod večer.

Večer pa bil je daleč. Kdo ve, kje.

Umaknjen in razvezan kot besede,

ki stečejo, upolglasnjene in blede,

še vedno vsako jutro v ... nekam že;

neslišno in neznatno se razpnó

in izginejo. Preprosto. Kar tako ...

ko smo ravno pri našem portalu, počaščeni smo, da objavljaš tudi prinas in veseli tvojih objav in vsega, kar smo danes izvedeli o tebi.

Tudi meni je luštno. :-)

Pa čas izjemno hitro mine. :-)

Matej, tvoj opus (tako prozni, poetični kot prevajalski in kantavtorski) je izjemen - zanima me, kako ti sploh ostane čas, da pišeš recenzije (redno jih na primer prebiram v Mentroju)? To zahteva poglobljeno, natančno branje, razmislek in seveda tudi artikulacijo mnenja, ki bo hkrati knjigo odprlo v prave smeri, jo morda tudi naslonilo na literarno podstat, ozadje ... kako gledaš na to kritično bralsko delo in k čemu lahko pripomore?

Ana - čas za recenzije si vzamem, sploh za knjige, ki me zanimajo in se mi zdi, da je treba nanje opozoriti, včasih pa tudi za kakšno tako, ki me ni najbolj navdušila. Že zelo zgodaj sem se odločil, da bom to, kar počnem, počel z vseh aspektov - kritično oko je torej del tega in se najde čas. Za dobre knjige je škoda, da bi šle neopaženo mimo, upam, da kdo kakšno opazi tudi zaradi mojega zapisa; gre tudi za refleksijo, seveda, trudim pa se, da bi bil čim bolj strokoven in objektiven, ne pa suhoparen in dolgovezen, zato včasih kritiko tudi začinim s kakšnim feferončkom. Tako je pri vseh pogledih - pozitivnih in manj pozitivnih. Mislim, da je refleksija potreba: knjige so navsezadnje pomemben dejavnik vsakdanjosti, duha časa, stanja naroda ...

Zadnje čase se sicer bolj posvečam glasbenim recenzijam,  kratke refleksije o knjigah pa ta hip največ pišem v Robne zapise v Literaturi. Tisto je poseben izziv - v 1000 znakov s presledki zajeti neko refleksijo, mnenje, umestitev ... V Književnih listih in Mentorju se pa razpišem. :-)

Ta zadnja, lirična, je prekrasna! Tako raznovrsten si, da se je težko odločiti, ali si boljši kot lirik ali kot družbeno angažiran protestni pesnik. Eh, pa saj se ni treba odločiti ... na srečo. Samo uživamo v vsem, kar napišeš, pa je!

Jana - blizu mi je oboje. Časi so zdaj sicer taki, da bolj kličejo po angažiranosti, zato nastaja več takih, a tudi liričnih imam kar precej. 

Samo sem pravkar uživala ob Lidjinim Jermanu :)

Všeč mi je zato sem se priskledila ;)

Zdaj grem okušati še zadnjo, če sem prav razumela starejšo.

Tako je, in upamo, Matej, da nas na pesem.si sploh ne zapustiš!

Kako hitro sta minili ti dve urici, zdi se mi, da z vprašanji nismo prišli niti blizu vsemu, kar zaposljuje Mateja Kranjca na literarnem področju. Mate,j hvala za prijazen odziv in za to, da si nam omogočil, da te vsaj malo bolje spoznamo ...

Jerman tudi ni več najmlajši: tam iz leta 2002. :-)

Umila me je neka čudna rosa je pa iz 2000. 

Lidija: hvala za povabilo. Upam, da z neljubo zamudo nisem česa pokvaril. 

Hvala vsem, ki ste bili prisotni - se beremo na portalu!!!!

Lahko noč vsem obiskovalcem nocojšnjega virtualnega večera. Matej, upam, da te kdaj tudi v živo spoznamo!

Lp, lidija

Se poslavljam približno v slogu - tale je še neobjavljena. Lepo noč vsem!

Ko zvečer v sebi ugasnem sedanjost,

se vse zdi nekako dokončno.

Razjarjena lica gospodičen, ki jih nisem nikoli spoznal,

so mi naenkrat tako blizu.

In segam v mrak in se dotikam samogovorov

iz starih scenarijev

in namesto da bi šel spat,

sedem za mizo.

Iz škatle keksov se širi vonj pozabljenih imen,

iz predala padajo rokopisi,

vsi nedokončani,

a jih ne smem preskočiti.

Govorice pojenjajo.

Govorice pojenjajo.

In zdi se mi, da se bo na nekaj

treba osredotočiti.

Ko zvečer v sebi ugasnem sedanjost,

mi ostane le še pisanje o njej,

bolje rečeno: prepisovanje

iz starih Dickensovih romanov.

Nekakšni tenki prsti

pišejo po grobi omari

in moje življenje je šele pri četrtem poglavju

in še tam nedokončano!