Tvoja roka mi zavdala,
tvoja vest me priklicala.
Kaj me kličeš, moj gozdar,
kaj sprašuješ, kaj ti mar?
Čez poletje spim na veji
in čez zimo v vodni preji.
Voda kožo zacelila,
hudovine raztopila.
Kaj me kličeš, moj gozdar?
Nisi več moj gospodar.
Se morda ti lepa zdim,
ko ciklamasto dišim,
ko lase imam rdeče,
polt kot vosek mašne sveče?
Mar bi zopet rad z menoj
legal v mehki lunin soj?
Mar bi znova rad na mene
zlival svoje jedko seme?
Veš, kaj zdaj si obudil?
Žal ti, žal, da si še živ.
Žal ti, žal, da še boliš.
Zdaj je čas, da se zbojiš.
Tako, zdaj je po mojem mnenju ciklus zares in (do)končno dopolnjen. Po treh letih oz. po triletnem premoru. Ob vsakem branju cikla sem čutila, da med prvo in drugo pesmijo nekaj manjka. Kako je pesniški subjekt, ki je umrl, "prišel nazaj"? In zakaj?
Pesem sama po sebi nima tistega pravega smisla in učinka, sinergije in vsebine celotnega cikla, zato lepim linke na ciklus (skupno zdaj pet pesmi). Tale je na vrsti za prvim linkom.
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/11844/v_hudovinah#.UJRQG3nlkrA
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/16504/v_hudovinah_2#.UJRPennlkrA
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/16661/v_hudovinah_3#.UJRQTXnlkrA
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/19315/razhudovinjena#.UJRPS3nlkrA
Zanesljiva Kerstin. Res presenetljivo lepo se steče tako v ritmu in rimi in vedno me malo daje tudi "ljubosumje", če je slučajno res ne streseš kar v prvo. ;)
Kot rečeno in ravno zato. :)
Hvala, Peter, ja, očitno je cikel potreboval čaaaas, v katerem ni bilo "nič" - nobene prave ideje, kateri delec postaviti na prazno mesto. Potem so se pa neke vsebine sestavile in manjkajoči "puzzle" je bil tu v trenutku. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!