Režeš me na tanke trake.
V njih delirično odsevam.
Z nitko mi kosiš korake.
Šivaš. Paraš. V kroje legam,
Da ti nova bom obleka
Ali posteljna prevleka.

Ej, gozdar, si mar pozabil,
Da sekira ti je v roki
Vso pomlad, ko si me vabil,
Pela, te zibála v bokih?
Da tvoj vonj je žarko gost
Suval vame skozi gozd?

Da so pupki s tvojih barij
Se drstili mi v papilah,
Ko sem z rezom tvojih škarij
Drgnila se v grobih svilah,
Ko si za zaključni šiv
Se v krojača spremenil?

Ej, gozdar oči rumenih,
Lizala sem ti sekiro,
Od okruškov naostrenih
Pljuvala kri in zamero,
Spirala si usta s peno
Tvojih zapravljivih genov.

Nisem več blago zgoščeno,
Znova me boš moral tkati,
V vrv me splesti in me leno
Okobal tramú speljati.
Lepa, čvrsta bom in tanka,
Še čvrstejša moja zanka.

Le pozabi na obleko,
Pozna ura je večerna,
Stki si posteljno prevleko –
Črna svila bo primerna.
Črna svila, črni prt,
Ko boš legel name trd.

Aleksandra Kocmut - Kerstin