Z razo tanke steze krasa
V gozd pomladni sva vstopila
Kot v stekleno lečo časa,
V žive rjuhe klorofila,
V sončevo rumeno satje,
Na polikane čistine,
Ki negujejo jih škratje.
Tvoja roka hudovine
Trdno v pesti je držala.
Z njimi si me k deblu zvezal.
Koža je do mozga žgala.
Níkdar jih ne boš prerezal,
Moj gozdar rumenooki.
Zdaj je varna tvoja sreča.
V zimi prideš s svečo v roki,
Ko bom nema in trohneča.
Gor na veji bom sedela,
Smrtno pesem bom grlela.
Kapni voska solzi dve
Na moje višnjeve nogé.
Stôri križ iz vejic dveh.
In pozabi na svoj greh.

Aleksandra Kocmut - Kerstin