V vence tvojih sem oči,
Moj gozdar rumenooki,
Legla v žimi perzijski.
Mrtvi si mi kri nalil,
Me ovohal in izpil
Svoj zelenkasti matoki,
Da kot žabec boš nezvest
Hodil k drugi delat mrest.

Ko vsa trda sem miže
Stapljala se v ročno tkanje,
Si v kopalnici smeje
Vrgel mojo ruto v pranje,
Legel v hladna usta banje,
Vznak zaspal mimogrede.
Nôge sem si dvigovala
Čez ramena, da bi vstala.

Nespoznaven origami
Sem zložila se do vôde.
Moj gozdar ležal je v jami,
Nem je rdečo zemljo žrl,
Mislil je, da je umrl,
Da hudič ga v hrbet bode.
Dolgo spanje, majhna smrt.
Ni še čas za beli prt.

Drugi deklici boš vime
Polnil z medom svojih trav,
Drugo boš na hudovine
Z vsemi štirimi privil,
Jo olupil, nasušil,
Z njenim mesom si zavdal.
Zavalil se na preprogo.
Dvakrat še zatrzal z nôgo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin