Forum
- Datum objave:
25. 09. 2010 ob 22:27 - Spremljaj
- Število komentarjev: 91
- Piše: Lea199
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 3797 krat
R.S.O. - rdeča stopnja ogroženosti
Nocoj sem pri volji za popravljanje, no za enkrat sem popravila le dve stvari, na prvo sem nasedala, ko sem brala, druga je bil zaključek, ki je bil čisto odveč. Vem, da bom morala nekaj pogruntat glede naslova, ki me zelo moti. Za enkrat ne gre naprej, zato si jo nalepim tukaj, da jo bom laže na hitro pokukala in kaj poguntala.
R.S.O. - rdeča stopnja ogroženosti
nizko spuščeno nebo
se je ihtavo zagrinjalo
temnelo
v zraku je vel nemir
(vedela sem
da se bo ulilo)
dež je zaplal preko hiš
čim se je za trenutek umiril
je z drugega konca
priplaval oblak
še težji
bolj zabuhel
ustavil se je čas
tonila sem v predstavo o najhujšem
(ko bi le bilo nebo usmiljeno)
zaradi zgoščene plohe
se je sklanjal mrak
tu in tam so bliski
razodeli pogled
bleščeče so odsevali od mokrih streh
v divjem nalivu
je dokončno ugasnil dan
misli so se izgubljale
na slepih brezpotjih
pod plaščem vlage je ihtela strmina
proti jutru so počasi polzele
s strahovi obtežene minute
dvignila se je burja
in prinesla olajšanje
Lp, Lea
Ženska
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša strahove
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
rojeva se upanje
Dež
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetlobo strel
zamenja
rahel dih
rožnate zore
Odhajaš mala
srdit boj
bije
ranjena Zemlja
razpoke v steni
za brezobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša trepetaje upata
v režo usode
posije sonce
odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna
tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato
se vrneš mala
kmalu
nikoli
Lp, Lea
Lp, Ana
Predvsem hvala!
Idejo o taki dodelavi sem dobila ob najinih dodelavah, nekaj tudi na Sinjem vrhu.
Pri ženski se strinjam s tabo, v resnici je zadnji verz nepotreben, predvsem je klišejevski, kar za pesem ni dobro(ne vem, če bi to sama ugotovila).
Pri odhajaš mala v resnici manjka eden z, no površnost je ena izmed mojih "vrlin", ne vem kdaj se poboljšam. Pesem sem komaj začela "frizirati", kako bo šlo naprej, zaenkrat ne vem. Vsekakor je sedaj bolje, kot ob prvi objavi. Bomo videli, kam me zanese(če bo prehudo, me prosim ustavi)
Za Dež bom skušala najti boljši naslov, kar bo zame zelo trd oreh. Za konec sem mislila napisati, da se rojeva jutro.
Ponoči je bilo svetlo zaradi bliskov, sedaj prihaja od rožnate zarje, kateri bo sledila svetloba sonca.(hm, znam zakomplicirati, ko pišem).
Lahko bi bilo v redu:
svetloba
rahlo zadiha
rožnati zori
Ne vem koliko je dobro, meni je kar všeč.
Torej:
Ženska
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša strahove
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
Odhajaš mala
srdit boj
bije
ranjena Zemlja
razpoke v steni
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša trepetaje upata
v režo usode
posije sonce
odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna
tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato
se vrneš mala
kmalu
nikoli
???
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Še enkrat hvala!
Ob priliki naprej.
Lp, Lea :)
Slap noči
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Poševni biči dežja. Plaz polzi.
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Utrip zemlje in vode
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Zven voda
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Morda se domislim še katerega boljšega.
Lp, Lea
Nebo
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori
Lp, Lea
Odhajaš mala
ranjena Zemlja
bije
srdit boj
razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša
trepetaje upata
da v režo usode
posije sonce
odhajaš deklica
pot te vodi v dolino
tam boš varna
tam ne ječejo zidovi
in ne polzi blato
kdaj
se vrneš mala
kmalu
nikoli
Naj bo dovolj:)
Lp, Lea
Odhajaš mala
ranjena Zemlja
bije
srdit boj
razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
odhajaš
boli
okus slovesa
enosmerna pot
pelje
čez razmaknjen asfalt
spodaj
varno zatočišče mesta
otroška posteljica
v sijoči kopeli neona
rahla dremavica
brezskrbnosti
bežeči dnevi
neodločnosti
vprašanj
dvomov
obstaja možnost povratka
Tako sedaj je zapisano vsaj približno tako, kot je bilo zamišljeno. Prihodnič naprej.
Lp, Lea
Vsekakor gre za uspešen cilel, vendar ti svetujen, da Rdeča stopnja ogroženosti ne ostane vedno isti naslov za vse variante ozoroma derivate pesmi, ampak da zraven daš številko ali pa podnaslov, ki si ga itak že določila za vsako pesem. Tako bo manj zmede tudi za nas, bralce.
Primer (recimo, zadnja RSO:)
Rdeča stopnja ogroženost 4
ali
Rdeča stopnja ogroženosti (Nebo)
Ker če sedaj pogledamo v tvoj seznam pesmi, imaš 4 x isti naslov in ne vemo (že takoj, kot bi morali!), katero od štirih pesmi iz cikla RSO odpiramo.
LP, lidija
Popolnoma se strinjam s teboj. Hm, pa ne misli, da sama nimam prav takih težav(datumov si tako ne zapolnim).
Za enkrat bom podnaslov napisala v naslovu(zato sem jih tudi podnaslavljala). Morda številčenje še pride(za enkrat mislim, da ne).
Sama se takoj lotim popravljanja, za podčrtanko, te prosim, da jo popraviš ti.
Hvala!
lp, Lea:)
LP, L
Odhajaš mala
polzi strmina
ranjene matere
Zemlje
razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
odhajaš
boli
okus slovesa
enosmerna pot
pelje
čez razmaknjen asfalt
spodaj
varno zatočišče mesta
otroška posteljica
v sijoči kopeli neona
rahla dremavica
brezskrbnosti
bežeči dnevi
neodločnosti
vprašanj
dvomov
obstaja možnost povratka
Lp, Lea
Deklica
v bobnečem labirintu naliva
ko dom postaja
samo še drseča past
razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
mala odhaja
boli
okus slovesa
gluhe poti peljejo
čez razmaknjen asfalt
v mirnost mesta
občutek varnosti
otroška posteljica
v sijoči neonski kopeli
rahla dremavica
brezskrbnosti
bežeči dnevi
neodločnosti
vprašanj
in dvomov
obstaja možnost povratka
Ne vem, koliko je od zamišljenega je ostalo v spominu.
Pa še Ženska:
Ženska
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
Lp, Lea
Deklica
v bobnečem labirintu naliva
ko dom postaja
samo še drseča past
razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
mala odhaja
boli
okus slovesa
gluhe poti peljejo
čez razmaknjen asfalt
v mirnost mesta
občutek varnosti
otroška posteljica
v sijoči neonski kopeli
rahla dremavica
brezskrbnosti
bežeči dnevi
neodločnosti
vprašanj
in dvomov
obstaja možnost povratka
Ženska
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
Še zadnja, ki lahko nosi le naslov Jutro.:)
Jutro
posoda miru
razbita v drobne črepinje
pogreznjena v lepljivo blato
posluša bobnenje naliva
zatiska si oči
pred parajočimi strelami
burja v divjem vrtincu
odrine oblake
suši
nebo spreminja barvo
odpre se v svit
zasije kot meteor
zemlja zadrhti
v migotanju
jutranjega sonca
ujeta v svetlobo
prinaša olajšanje
mozaik
na novo zlepljenega miru
Seveda bo še nekaj časa predmet obdelave.
Lp, Lea
Deklica
v bobnečem labirintu naliva
ko postaja dom
samo še drseča past
in razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
boleč je
okus slovesa
gluhe poti peljejo
čez razmaknjen asfalt
v mirnost mesta
otroška posteljica
v sijoči neonski kopeli
rahla dremavica
brezskrbnosti
čas beži
ostaja negotovost
povratka
vprašanja
dvomi
Tako je morda bolje:)
Sedaj še Jutro, le nekaj sprememb:
Jutro
divji vrtinec burje
odpihne skrbi
mimo
v gostem neurju
zdrobljenega
ogledala miru
veter
odriva oblake
suši
nebu spreminja barvo
je odpira v svit
zora zadrhti
v nepričakovanih žarkih
jutranjega sonca
ujeta v svetlobo
prinaša
sijoč mozaik
na novo zlepljenega miru
Morda bo tako bolje, čeprav je veliko stvari, ki me motijo.:)
LP,Lea
Jutro
divji vrtinec vetra
vsrka skrbi
bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo miru
burja
odriva oblake
suši
nebo spreminja barvo
se odpira v svit
zora zadrhti
v nepričakovanih žarkih
jutranjega sonca
ujeta v svetlobo
prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika
Lp, Lea
Deklica
v bobnečem labirintu naliva
ko postaja dom
samo še drseča past
in razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žareki sonca
boleč je
okus slovesa
gluhe poti peljejo
čez razmaknjen asfalt
v mirnost mesta
otroška posteljica
v svetli kopeli neona
rahla dremavica
brezskrbnosti
čas beži
ostaja negotovost
povratka
vprašanja
dvomi
Lp, Lea
Deklica
v bobnečem labirintu naliva
ko postaja dom
samo še drseča past
in razpoke v stenah
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starša
trepetaje upata
da skozi reže brezupa
prodrejo
zapozneli žarki sonca
boleč je
okus slovesa
gluhe poti peljejo
čez razmaknjen asfalt
v mirnost mesta
otroška posteljica
v svetli kopeli neona
rahla dremavica
brezskrbnosti
čas
ki beži
ostaja negotovost
vprašanja
dvomi
Jutro
divji vrtinec vetra
vsrka skrbi
bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo miru
burja
odriva oblake
suši
nebo spreminja barvo
se odpira v svit
zora zadrhti
v nepričakovanih žarkih
jutranjega sonca
ujeta v svetlobo
prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika
Lp, Lea
Zdaj se bom dotaknila le Deklice: zaključek me zmoti, ves zadnji del, je predolg, pesem ti začne "razpadati". Predlagam:
otroška posteljica
v svetli kopeli neona
negotovost ostaja
Lp,
Kerstin
Nova Deklica se mi pa zdi preobložena za to vsebino - seveda je to samo moje mnenje! in vem, da takele reči niso ravno fajne za avtorja ;-(
Da ne boš brskala, tu je ta verzija (s spremenjenim končkom):
Odhajaš, mala
srdit boj
bije
ranjena Zemlja
razpoke v steni
za brezobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša trepetaje upata
da v režo usode
posije sonce
odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna
tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato
Izjemno dobro povedano se mi zdi to upanje: v režo usode posije sonce. Seveda pa je lahko odhod v mesto (ki si ga dodala) druga slika podcikla o deklici ;-)
LP, Ana
Pri deklici bi predlagala brez dvomov, ker je že prej negotovost.
čas
ki beži
ostaja negotovost
in vprašanja
...
ostaja negotovost
vprašanja
lp S.
Komentiranje je zaprto!