Forum
- Datum objave:
25. 09. 2010 ob 22:27 - Spremljaj
- Število komentarjev: 91
- Piše: Lea199
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 3798 krat
R.S.O. - rdeča stopnja ogroženosti
Nocoj sem pri volji za popravljanje, no za enkrat sem popravila le dve stvari, na prvo sem nasedala, ko sem brala, druga je bil zaključek, ki je bil čisto odveč. Vem, da bom morala nekaj pogruntat glede naslova, ki me zelo moti. Za enkrat ne gre naprej, zato si jo nalepim tukaj, da jo bom laže na hitro pokukala in kaj poguntala.
R.S.O. - rdeča stopnja ogroženosti
nizko spuščeno nebo
se je ihtavo zagrinjalo
temnelo
v zraku je vel nemir
(vedela sem
da se bo ulilo)
dež je zaplal preko hiš
čim se je za trenutek umiril
je z drugega konca
priplaval oblak
še težji
bolj zabuhel
ustavil se je čas
tonila sem v predstavo o najhujšem
(ko bi le bilo nebo usmiljeno)
zaradi zgoščene plohe
se je sklanjal mrak
tu in tam so bliski
razodeli pogled
bleščeče so odsevali od mokrih streh
v divjem nalivu
je dokončno ugasnil dan
misli so se izgubljale
na slepih brezpotjih
pod plaščem vlage je ihtela strmina
proti jutru so počasi polzele
s strahovi obtežene minute
dvignila se je burja
in prinesla olajšanje
Lp, Lea
Lep večer,
Lucija
Hiša
zgrinja se teža
temni kupola noči
v glasnem molku
drhti vesolje
v mrežo nepredvidljivega
razprta perutnica dežja
podivja
pada kot slap noči
nebo se ruši
pljuska
bobneča streha
pretaka svetlobo bliskov
na spolzki strmini
z nogami globoko v blatu
ječi hiša
v sprano jutro
se dviga burja
upanje
prihaja skozi odsev vode
v rahli slutnji sonca
Tako naj bi zgledala Hiša.
Lp, Lea
Dež
v nizko visečih oblakih
sredi lepljive teme
doživi
božanstva voda
divje bruha
preko vasi
v svetlobi strel
odseva
od mokrih streh
pleše
divji ples naliva
iz prenapolnjenih vrčev
poliva vodo
ki pronica
v razmočeno prst
posluša
jok strmine
V oblakih
polnih malih pošasti
ga odpihne burja
vse do obronkov jasnine
Nekaj bolje je v tretji osebi, mislim da še dolgo ne bom zadovoljna. Pustmo času čas. Morda je burji namenjeno več sreče.
Lp, Lea
Burja
melanhonična ždi
v zatohlem zatišju
brezvoljno negotova
čaka na zračne tokove
opazuje oblake
posluša bobnenje naliva
zatiska oči
pred parajočimi strelami
v paničnem strahu
noče videti blata
ki spolzko grozi
v vrtincu
najde zagon
dvigne se
odrine oblake
suši
spreminja barve
ujeta v svetlobo
prinaša olajšanje
obljublja sonce
Za nocoj bo dovolj, čez mesec ali dva, bo pesem ali je sploh ne bo.
Lp, Lea
Burja, če že bo, mora biti svetla polna upanja, kot nek epilog ostalim pesmim. Morda niti ni potrebna, saj v vsako pesem prinese kanček upanja, je kot rdeča nit, ki opominja na vero v dober konec. Upam, da se ne moti.
Še dva nočna poizkusa:
Cesta
nočni naliv
zavita v temačen lesket
odsevaš zategle bliske
črno siješ
v mokrem asfaltu
kot privid
grozljive slutnje
spolzko blato
te cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožju
grabiš bok strmine
v nuji ostati
se vanjo globoko zažiraš
proti jutru
zadiha burja
plosko ti zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
oddahneš si
v kovinski svetlobi
zadnjih zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spuščaš v dolino
Ženska
v nemir večera
rišejo zlovešči bliski
hrumenje naliva
prepleteno
z donečim grmenjem
spleta nitke spomina
strah ga sprotno dopolnjuje
vsaka misel
ustvari nekaj slepih ulic
obup steguje roke
grabi
lepljiva tema
zgrmi nadnjo
se raztrešči
težka obleži
zapiha burja
s pridihom svežine polni pljuča
da čutiti razdalje in prostranstva
prinaša upanje
v daljavi zalaja pes
nekje na robu
se izlušči zven tihega sožitja
rojen je poizkus zaupanja
Cesta mi je že na začetku simpatična, pri Ženski mi je do zapisovanja, veliko ušlo iz glave. Modra se vrne. Vsekakor rabjo vse tri, s tem mislim tudi Dež veliko dodelava.
Lp, Lea
nočni naliv
zavita v temačen lesket
odsevaš zategle bliske
črno siješ
v mokrem asfaltu
si privid
grozljive slutnje
spolzko blato
te cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabiš bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažiraš
proti jutru
zadiha burja
plosko ti zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
oddahneš si
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spuščaš v dolino
Ženska
na platno neba
rišejo zlovešči bliski
hrumenje naliva
prepleteno
z donečim grmenjem
spleta nemir
strah ga sproti dopolnjuje
med nitke spomina
vsaka misel
ustvari
nekaj slepih ulic
obup steguje roke
grabi
razliva se
lepljiva tema
težka obleži
zapiha burja
s pridihom svežine polni pljuča
da čutiti razdalje in prostranstva
prinaša upanje
v daljavi zalaja pes
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
v tebi se rojeva
poizkus zaupanja
sloni ob oknu
na platno neba
rišejo zlovešči bliski
hrumenje naliva
v prepletu
z gromom
spleta nemir
uriva strahove
med nitke spomina
vsaka misel
ustvari
nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v lepljivo temo
v daljavi zalaja pes
zapiha burja
s pridihom svežine polni pljuča
da čutiti razdalje in prostranstva
prinaša upanje
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
rojeva se
poizkus zaupanja
Cesta
nočni naliv
zavita v temačen lesket
odsevaš zategle bliske
črno siješ
v mokrem asfaltu
si privid
grozljive slutnje
spolzko blato
te cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabiš bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažiraš
proti jutru
zadiha burja
plosko ti zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
oddahneš si
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spuščaš v dolino
Dež
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
divje bruha
preko vasi
v svetlobi strel
odseva
od mokrih streh
pleše
divji ples naliva
iz prenapolnjenih vrčev
poliva vodo
ki pronica
v razmočeno prst
posluša
jok strmine
V nasičenih oblakih
ga odpihne burja
vse do obronkov jasnine
Burja
v vrtincu
najde zagon
dvigne se
odrine oblake
suši
spreminja barve
ujeta v svetlobo
prinaša olajšanje
obljublja sonce
Lp, Lea
Cesta
nočni naliv
zavita v temačen lesket
odseva zategle bliske
črno sije
v mokrem asfaltu
je privid
grozljive slutnje
spolzko blato
jo cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se zažira vanjo
proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino
Mislim, da je bolje.
Za Burjo sem se končno odločila, da ne sodi zraven.
Lp, Lea
Ženska
prestrašena
sloni ob oknu
gleda
na platno neba
tam
rišejo zlovešči bliski
hrumenje naliva
v prepletu z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša strahove
vsaka misel
ustvari
nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v lepljivo temo
v daljavi zalaja pes
proti jutru zapiha
burja
s pridihom svežine polni pljuča
čutiti da
razdalje in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
rojeva se upanje
lp, Lea
Zdajle sem spet v enem tistih obdobij, ko pritiskajo roki in najrazličnejša dela, tako, da se mi zanekrat ne znese podrobneje poglobiti v tvoje pesmi.
To tvoje preizkušanje različnih perspektiv mi je zelo všeč! Mislim pa, da bi bilo dobro, da se za celoten cikel odločiš, katero osebo boš uporabila (ali boš pisala v 1., 2. ali 3. osebi). Spet starinski nasvet: preberi si cel cikel v vseh treh variantah.
Ko se mi malce sprosti, ti pa obljubim, da bom šla v detajle :-)
Lp,
Ana
zelo bom vesela, če se mi nekoliko posvetiš. Nič se ne mudi, saj vidiš, da poskušam to in ono. Prav imaš, da mora biti cel cikel v isti osebi.(bom prebrala objavljeni pesmi, mislim, da sta obe v tretji osebi). Trenutno sem kar zadovoljna s Cesto, vendar jo mislim še nekaj časa pustiti tukaj. Ženska bo morda kdaj dobra, trenutno ji še zelo veliko manjka. Za dež mislim, da ne bo zagledal luči sveta, vendar ga zaenkrat pustim.
Lp, Lea
Ženska
gleda
na platno neba
tja se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša strahove
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
rojeva se upanje
Lp, Lea
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša strahove
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero lepljive teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
rojeva se upanje
Cesta
nočni naliv
zavita v temačen lesket
odseva zategle bliske
črno sije
v mokrem asfaltu
je privid
grozljive slutnje
spolzko blato
jo cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se zažira vanjo
proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino
Dež
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo hudournike
razcefranega naliva
ki pronicajo
globoko
v razmočeno prst
v svetlobi strel
odseva
od mokrih streh
posluša
jok strmine
V nasičenih oblakih
ga odpihne burja
tja čez
vse do obronkov jasnine
Spet nekaj popravkov.:)
Lp, Lea
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo hudournike
razcefranega naliva
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
svetlobo strel
zamenja
rahel dih
rožnate zore
in jutranja burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
Bolje?
lp, Lea
Dež
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
in jutranja burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetlobo strel
zamenja
rahel dih
rožnate zore
Lp, Lea
Cesta
zavita v temačen lesket
odseva zategle bliske
črno sije
v mokrem asfaltu
je privid
grozljive slutnje
spolzko blato
jo cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira
proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino
Lp,Lea
Cesta
zavita v temačeno blesketajoč
odsev zateglih strel
črno sije
v mokrem asfaltu
je privid
grozljive slutnje
spolzko blato
jo cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira
proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino
Lp, Lea
Dež
iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
blatna strmina
noč zatrepeta
v jutro
in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine
svetlobo strel
zamenja
rahel dih
rožnate zore
Še ena, ki kar kliče po popravi. Lotim se je ko bo čas.
Odhajaš mala
medtem ko bije
srdit boj
ranjena Zemlja
ti odhajaš dojenčica
deset mesecev si stara
srečna sta
očka in mama
ko odhajate
tja
ker boš varna
tja
kjer ne ječijo zidovi
in ne polzi blato
kdaj se vrneš mala?
kmalu?
šele kot najstnica?
nikoli?
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!