Čudo, ki sem ga tisto noč videla

se je zasidralo v meni.

Ne čudo, ampak čudno.

Pri sosednji mizi so sedele tri:

temnopolta lepotica,

ki je v črnini poudarjala njene dolžine.

Nekoliko zaobljena bjonda,

vseeno spadajoča v okolico,

na koncu pa:

punca,

ki je držala Posebnost pokonci;

azijsko izkoreninjena,

napolnjena in zategla v obraz,

neokusno nenaravnega videza.

Bile bi spoštovane…

…če bi bile same.

Če bi bile,

bi bile tisto noč brez

specialitet morske hrane,

katera bi njihovim staršem najverjetneje

izpraznila mesečno plačo.

Če bi bile same…

pa niso bile…

zraven njih je bil starešina,

ki je lezel proti svojim devetdesetim.

Peščica las je želela pokriti njegov prostor za

lasišče,

pa jim to ni uspelo.

Njegov obraz je bil bled.

Kot da bi se počasi bližal materi.

V nasprotju z njegovo mladostniško energijo,

ki je,

 v mogoče zamenjanih kolkih,

poplesavala na mestu.

Bili so ljudje.

Polni, vendar prazni,

resnični, vendar zlagani.

Ljudje,

o katerih se govori.

Bila sem blizu,

vendar daleč stran.

Nina Vinšek