Veste, nervom prijazno je po pomladnem obličju zunanjega sonca pešačiti. Če ni deževna nedelja, zna biti dvojna porcija tovrstnega užitka zagarantirana. Trava je na mojem Ljubljanskem gradu že čez meter visoka in še najbolj zakrknjenim daltonistom zelena. Velike rože rastejo vmes že vse od januarja naprej. Tiste sramežljive, tamale, se pa rade bolj v gozdu zadržujejo. Jože mi je včeraj, ko je bil izgleda v svoji miselni, pohodniški formi, potožil, da ima zelo rad tudi preveč rožnato pomlad. Zato sem šel to solucijo si ven praktično pogledat. Na grad. Na moj grad. Že po treh korakih psi dvigujejo noge na vse strani, da jih je veselje gledati. Razen, če ne stopiš na svež, buhteč drek. Mule in muloti se parajoče derejo iz vozičkov, še precej bolj kot vrabci in vrane skupaj. Morebiti je okoli tega na mestu vprašanje zdrave odsotnosti sladoleda. Mamica ves špancir zija v tisti mali televizor, iz ušes ji ven štrlijo žice za čist, jasen prenos. Ati pa raje debelo preklo meče direkt za psom, ki renči med gobčnim slinjenjem. Če ni preveč zavezan, še hitreje dirka kot on. Na vrhu je pa itak dislocirana enota psarne Gmajnic, da se mnoštvo ljubljenčkov lahko na frišno zaljublja; in pogostokrat se zgodi še tisto, kar običajno sledi temu. Kostanj še ni zrel za dobro žajfo ali moje skrčene žile, zato grem raje kar mimo. Artritis pa z njim ni bil nikoli preveč zadovoljen. V jeseni grem vedno s karjolo gor. Danes želim porabutat vrečo bezga za nedeljske polpete ala Roš in nekaj litrov soka za na poletno plažo. Marjetke so meni še izpred vojne lepe, tudi brez kitk, le metulji jih do tega trenutka še kar nočejo vohati. Čmrlji se pa v bordelu Botaničnega vrta bolje potešijo. Marela gre z mano danes rada zraven, ker so zvečer iz tv poročil rekli, zjutraj je pa Prvi Slo radio ponovil, da bo znal iti dež. Pa so se ti izvežbani učenjaki fino zajebali. Toča je prav barabinsko sekala. Komarji so iz mlake na juriš bežali, zaljubljenci pa v hosto. S tistim dolgim, zelenim traktorjem »Ajfilslovinija« gor še nisem šel prav nobenkrat s par tisoč turisti. Z gondolo se pa bojim leteti, ker imam kronično klošterfobijo. Pa si noter, dve slabi minuti, v prešvicani gneči zamaskiranih vzhodnjakov, dobro zavarovan. Se pa v eksterjerni kofetarnici na grajskem dvorišču da s tako hitrostjo, kot jo kažeš v Lidlu, ko odprejo novo blagajno, več kot enkrat zasesti prazen stol. To, verjemite, vem iz prve roke. Tisti visoki zid naokoli je še v denarju dokaj vreden, ker iz nebotičnika ne morejo buljiti vate, kako zmore srkati en penzijoner celo dvojno kavo. Če sploh pride natakar. Zato, bajdevej, že od socializma naprej ne grem več na »Raufnk«, ker te danes ti kekci modno ostrižejo vse do gat. Po tej koštataciji me dosti hitro izletniški boom mine. Dol se spustim, po s kleščevjem in koprivami poraščeni južni steni, čisto in direkt do zgoraj omenjenega Jožeta. Z vrečo osmukanega bezga pod pazduho padem v zatohel, golobnjaški kvartir. Znotraj škarpe rad sedi na klopci, pokrit z debelo deko in s štilom marele tapka za martinčkom, ki je pa vedno prehiter devetdesetletniku. »Hvala ti!« mu z močjo poldanske sirene nafilam besede v uhelj, »za železen nasvet nedeljskega izleta«. Na moj Ljubljanski grad … a mu prizanesljivo zamolčim, da sem bil na mojem gradu že vsaj dvajsettisočkrat …

VONLJIVI BALZAM.

STARI NOSNICI CRKLJA

MLADOSTEN BEZEG.

Sašo Zorc Florjanski