čarovnija
v praznini jutra pred sončnim vzhodom
petje kosa
del tišine
del srca
bili smo otroci poletja
metali žabice
v obljube večnega miru
pod podplati še vedno gori požeta njiva
v rdeče sonce še vedno beži
brez upa ptica
prezgodaj je
da bi seštel
kaj vse so videli
o čem molčali
začarani gozdovi
iztegnem roko da bi se dotaknil čarovnije
bos
z velikimi očmi
vsega kar je imelo biti
bili smo otroci
morda je to vse
več je čarovnij, bolj je čarobno, pravi otroška duša ...
bojim se, da smo odrasli, znotraj, povečini res puščava.
zlati otroški čas, ko je bilo vse novo in skrivnostno.
in kot praviš ..., spominja na piko nogavičko.
lp, m
Bili smo in ostali otroci polet(j)a ...
zdravo, Caki. čarovnija je vedno nekje tukaj, držimo jo za roko, le da kdaj pa kdaj noče odpreti oči.
lp, m
Lahko se samo pretvarjamo biti otroci, a svet nam tega ne dovoli ... ne zares
Lirična pesem, ki je v svoji biti pretresljiva , v njej beremo nepovratnost v čase, ko smo imeli otroške oči, misli in srce.
lp, Lidija
res je, Lidija. svet odraslih, svet skrbi.
s kotičkom očesa, kdaj, morda še ujamemo košček čarovnije.
hvala.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 11. 06. 2023 ob 19:36
- Prebrano 356 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 268.03
- Število ocen: 14