@ Spoštovana Lidija!

Popravila sem ( upam), nepoudarjene začetne zloge, in spremenila par verzov.

Lep pozdrav Marija

Glosa za Nino

Na sredi gozda družba zbrana:

ob divjih zvokih violine,

še gozd drhti od bolečine,

in v srcu peče žgoča rana!

Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

V očeh jim seva bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(kot uročeni vsi medlijo),

na sredi gozda družba zbrana.

Preveva dušo bolečina,

ozračje gosta tke tišina.

Da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

na sredo kroga stopi Nina.

Zasliši glas se mandoline,

se vseh dotakne val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

po listih solze v noč zdrsijo,

ob divjih zvokih violine.

Se Nina zvija kakor kača,

si karmo slabo stran odvrača,

stopala bosa topotajo,

na rokah biseri cingljajo,

gol trebuh v ritmu se obrača.

Naenkrat, v transu jo prešine:

"Imela rada bi spomine;

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.

Zazre se v mladega Martina,

sošolca, plahega dolgina.

Z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira,

ko skrijeta se v senco brina.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana,

ko noč v svetlobo se prelije,

nemoč se v krik ekstaze zlije

in v srcu peče žgoča rana.

Spoštovana Janja!

Zahvaljujem se ti za predlagane popravke, ki sem jih nekaj z veseljem upoštevala.

Hvala predvsem pri zadnji kitici: tisto okrog Martina mi ni in ni steklo, sedaj pa se mi zdi, da s tvojim prvim verzom ( drugega sem potem malo spremenila), povem še tisto, kar prej nikakor nisem mogla, namreč.: da sta sošolca in že dolgoletna znanca. S tem poudarim, kako zelo mladi so vsi in, da je, sicer prikrito, že prej tlela ljubezen med mladima.

lep pozdrav Marija

No, evo!

Zdaj je glosa tehnično popolna, izbor besed pa je precej klišejski,  na kar te je opozorila že Janja. Torej, če vprašaš mene, je bila to super vaja , saj prav v ta namen delavnice obstajajo. Da pa bi pesem lahko prešla nivo povprečnosti, bi morala izvreči vse številne klišeje in jih nadomestiti s svežimi, novimi, originalnimi besednimi zvezami.

Lp, lidija

Lidija, vesela sem, da je pesem tehnično v redu in, da si nakazala v kateri smeri jo je treba še izpopolniti.

Glede na to, da je tema, ki jo glosa obravnava,  v današnji  družbi prisoten in pereč problem, se bom potrudila izločiti klišeje.

Hvala ti in lep pozdrav!

Marija

Draga Marija et Co.,

sijajne ste! Naravnost občudujem visoko raven vašega komuniciranja in soustvarjanja. Nastala je preprosta, a čudovita glosa, očiščena vseh "tehničnih" težav. Kar se mene tiče, je končana.

Lidija, spet se ne strinjava (kot v zvezi z vprašanjem, ali je v lahko samostojen zlog ali ne). Meni se ta pesem še zdaleč ne zdi samo povprečna (konec koncev lahko na prste obeh rok preštejemo poete tega spletišča, ki spravijo skupaj gloso), saj je vendar odeta v tako rekoč popolno obliko, poleg tega pa je njena vsebina jasna in razumljiva, ker je povedana z vsakdanjimi besedami, ki so tudi sicer v splošni rabi in jim jaz ne bi rekel klišejske. Res ne vem, zakaj pesnik ne bi več smel zapisati npr. ljubezen je lepa, če je pa to res in paše v celoto pesmi. Če bi za vsako ceno ves čas iskali samo nekaj novega, neke nove besedne zveze, bi duh časa potonil še globlje v absurdnost in nesmiselnost bivanja. Moje mnenje pač. Vsaj v poeziji lahko svobodno, brez predsodkov povemo, kaj čutimo in mislimo.

Marija, bravo. Vedno boljša si.

Lp iz sončne in tople Lisbone, M.

Dragi Matjaž,

hvala, da si se oglasil s tako spodbudnimi blesedami, da mi je toplo v prsih ( no še en kliše).    (*_*)

Pošiljam ti bel, sončen, nasmejan pozdrav.

Marija

Matjaž, ja. Ti ne oporekam,

ampak ne mislim "klišejev" v navezavi na ljubezen, ampak tiste res tipične, prevečkrat uporabljene in  absolutno z lahkoto nadomestljive ... V tvojih pesmih, maatjazh, jih ne nadem ;)

Triglav, npr. tole: 

-"Peče žgoča rana" (poleg tega je pa še besedna zveza podvajanje smisla povedi, saj jasno, da nekaj peče, če je žgoče )

-zvija kakor kača (tale sicer ne boli tako zelo :)

Morda sem res malo neobčutljivo napisala nekaj o povprečnosti pesmi, seveda jih je malo, ki napišjo gloso, ampak prav omenjene malenkosti odločijo o tem, ali bo pesem izpostavljena ali ne.

Poleg tega bi rada dodala še, da moja intervencija ni kritizerstvo ampak želja pomagati, če le morem.

Pozdrav obema, lidija

Spoštovana Lidija,

popravila sem:

v motu - prvi in zadnji verz

in posledično: v prvi in zadnji kitici zadnja verza

v drugi kitici - prvi in drugi verz

v tretji kitici - prvih pet verzov

in še eno ali dve besedi med ostalim besedilom.

No, tisto neobčutljivost :)) vzamem za dobro namerno, ker me je spodbudila k še enemu poizkusu. Vem, da moje pesmi niso tako prefinjene in pisane v visokem poetičnem jeziku, so pa iz srca.

Hvala ti, da se ubadaš z mano.

Lep pozdrav, Marija

Glosa za Nino

Ob robu gozda družba zbrana,

ob divjih zvokih violine,

še gozd drhti od bolečine,

pod prsnico pa peče rana.

Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

V očeh jim seva bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(kot uročeni vsi strmijo),

ob robu gozda družba zbrana.

Je strašna v dušah bolečina,

kot tkalka smrti zre tišina,

da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

na sredo kroga stopi Nina.

Zasliši glas se mandoline,

se vseh dotakne val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

po listih solze v noč zdrsijo,

ob divjih zvokih violine.

Ker Nina ne prizna poraza,

ji ples je tista pot izraza,

ki slabo karmo z nje odvrača,

jo v smisel, radost, smeh obrača;

in briše žalost ji z obraza.

Naenkrat, v transu jo prešine:

"Imela rada bi spomine;

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.

Zazre se v mladega Martina,

sošolca, plahega dolgina.

Z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira,

ko skrijeta se v senco brina.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana,

ko noč v svetlobo se prelije,

nemoč se v krik ekstaze zlije;

pod prsnico pa peče rana.

Lep nedeljski pozdrav, Marija. Še ena lepa glosa ti je uspela. Čestitam.

Vesela sem te delavnice, saj je prava "učna ura" z izjemnimi mentorji in v resnično zdravem smislu medsebojne izmenjave mnenj, pomoči, spodbujanj ...

Upam, da mi ne zameriš, ker se oglašam malo pozno, ampak zdelo se mi je, da bi preveč predlogov naenkrat ne imelo pravega učinka. Predlagati sem ti želela:

 - zamenjavo besed v prvem verzu mota in posledično v zadnjem verzu prve kitice in sicer: namesto " na sredi gozda" bi zapisala "ob robu gozda".

Na nove glose!

Koni

Pozdravljena Koni,

lepo, da si se oglasila in vesela  sem  tvojega predloga. Z veseljem sem ga upoštevala.

Sem že sama nekaj brkljala okrog tega verza z gozdno jaso, pa me ni prepričala :)).

Čakam na tvoj nov prispevek.

Lepo nedeljsko popoldne

in na nove glose!

Marija

Še en, /tretji/, primer glose z zgodbo o pesmi. Vesela bom odziva.

S pozdravi,

koni

V dialogu s seboj

Se še najdejo odvodi,

če bi nehala pisati?

Pesem je tolažbe mati.*

Ne odganjaj je! Z njo hodi.

Iščem slike brez okvirja

v zgodbi sončnega odseva

med početjem, ki vznemirja

ure najinega dneva

sredi tihega premirja.

Upi splavajo po vodi

v pesmi plitke domišljije,

se odmikajo svobodi

zaželene harmonije.

Se še najdejo odvodi?

Nežnost v jasno  pesem vpeta

v naplavinah bolečine

spremlja misel, pot poeta,

ga razgalja, v verze rine,

v tok izpovedi esteta

kot da hoče poiskati

zgodbo za izbrane like,

delček sebe vanje vtkati,

da bi obdržala stike,

če bi nehala pisati.

Znotraj vsake male pesmi

se vsebina spogleduje

s formo, nagovarja, zresni,

ko z besedami potuje

ven iz misli v nov dan stresni.

Z molkom bi ne mogla hkrati

vsega, kar krepi, pomirja,

sebi in vsem drugim dati,

če trpeče znotraj dirja.

Pesem je tolažbe mati.*

Mar s to kepico v želodcu

mislim iščem tok v odvode

in nenehno na povodcu

plaho krajšam jim sprehode?

Niso več enake hodcu.

Ko pa najdejo se vodi

za ujeto misel v pesem,

res nikdar je več ne spodi.

Vedno znova vabi: Tu sem.

Ne odganjaj je! Z njo hodi.

* iz komentarja urednice Lidije Brezavšček na mojo avtorsko pesem Pišem, objavljeno 10/4-2017 na portalu pesem si

 

 

 

Triglav in koni

sporočam vama, da se poglobim v vajini glosi čez teden dni, zdaj sem odsotna in od nekje daleč preko telefona včasih pokukam semle  ...

Lep tropski pozdrav :)

Lidija

Lidija, pokukaj še enkrat, da prebereš, kako zelo ti privoščim oddih. Vesela tvojega tropskega pozdrava ti želim lepe počitnice.

Z lepimi pozdravi,

koni

Lep, topel in sproščujoč oddih ti želim!

lp  M

Triglav, glosa je sedaj prav fajn. Saj za gloso ne rabiš "visokega poetičnega jezika", prav preprosta beseda, ki teče brez vozljanja, jo naredi berljivo.

Še vedno jo malo bremzajo klišejčki, drugače pa je tehnično dodelana.

Lp, lidija

Triglav, glosa je sedaj prav fajn. Saj za gloso ne rabiš "visokega poetičnega jezika", prav preprosta beseda, ki teče brez vozljanja, jo naredi berljivo.

Še vedno jo malo bremzajo klišejčki, drugače pa je tehnično dodelana.

Lp, lidija

KONI, fino, tes nimam pripomb :)

Lp, lidija

Hvala, Lidija, tvoje mnenje mi veliko pomeni.

Lp, koni

No, s tem konstruktivnim zaključkom se je delo v tej delavnici - vsaj zame - končalo. Ustvarili smo nekaj glos in se malo pogovorili o njih, tako da - kot še vedno aktualna pesniška zvrst -  niso obtičale čisto v pozabi. Izkazalo se je sicer, da je zanimanje zanje prisotno le pri redkih pesnikih, a to je spričo prevladujočega duha časa pravzaprav razumljivo. Verjamem, da se bo sčasoma tudi to spremenilo, a pustimo času čas.

Zahvaljujem se vsem, ki ste (ali pa boste morda še) sodelovali pri tem pesniškem delu in za konec objavljam svojo zadnjo za to delavnico napisano gloso. Skuša biti šaljiva in razpisuje moje osebno mnenje, da so tekmovanja namenjena športu, ne pa umetnosti.

NOVICA

Včeraj za naslov prvaka
so začeli tekmovati
nadobudni literati
v krčmi "Literarna mlaka".

Družba se ga je napila
in pod vodstvom krčmarice
zapisala tri pravila,
Jožeta iz Borovnice
za sodnika določila,
da bi kakor iz oblaka
dobri teksti deževali,
ki jih že medalja čaka.
Pesniki so tekmovali
včeraj za naslov prvaka.

(Oscar Wilde pa protestira:
"Saj je kot na hipodromu!"
A ko spije še dva pira,
se še on odreče dvomu
in se nič več ne upira.)
Trije pesniki kosmati
in šest pesnic je v finalu.
Potencialni lavreati
so prišli na start in kmalu
so začeli tekmovati.

Jože bere in točkuje,
ženskam več kot moškim daje,
atmosfera se stopnjuje,
bralstvo skače čez ograje,
na sodnika se huduje!
Skoraj se ne da pisati,
a ko iščejo navdihe,
v želji po medalji zlati
zlagajo genialne stihe
nadobudni literati.

Zmagala pa je seveda
z dvesto točkami razlike
krčmaričina soseda,
si nadela lovorike
in še zdaj debelo gleda.
A le Jože ve, da čaka
krčmarica jo za vrati,
žlahtni konjak ji nataka,
da ji slajše bo prespati
v krčmi "Literarna mlaka".

Matjaž, hvala za lepo presenečenje. Vesela sem tvoje vrnitve in hudomušnega rezimeja, ki si nam ga poklonil.

Osebno sem ti za delavnico, ki si jo vodil izjemno potrpežljivo, strokovno podkrepljeno in s pravo pedagoško mero pristopa do "učencev", zelo hvaležna. Že ob vključitvi vanjo sem ti napisala, da si me navdušil z izzivom, ker me oblikovana poezija zanima, ker se rada učim in se želim preizkusiti v oblikovanju različnih pesniških zvrsti. Za vsako delo velja, da vaja dela mojstra, izmenjava izkušenj prav tako in šele, ko izdelek "na ogled postaviš" si pripravljen na izpopolnjevanje. Tako doživljam tudi pisanje in objavljanje pesmi.

Upam, da se še kaj oglasiš.

Z lepimi pozdravi,

Breda Konjar - koni