Forum

GLOSE

Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici.  Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.

KAJ JE TO - GLOSA?

 
 < 1 2 3 4 5 6 7 >   Zadnja ›

Žiga K.

Poslano:
26. 01. 2018 ob 14:37

Tudi glosa je lahko postmodernistična, in sicer ne zaradi kronološkega nastanka (postmodernistične literature ne moremo enačiti s sodobno literaturo), pač pa zaradi uporabe postmodernističnih besedilnih postopkov pri pisanju (postmodernistična metafikcija, medbesedilnost, ironija, parodičnost itd.). Ne gre za čas nastanka ampak za naravo samega besedila (npr. pri Jesihovih sonetih).

To je bilo treba dodati.


Lp, Ž.




Zastavica

maatjazh

Poslano:
26. 01. 2018 ob 15:12

No, vidiš, sem ti rekel, da prihajam s spoznanji/ugotovitvami literarne stroke večkrat navzkriž.

LpM.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
27. 01. 2018 ob 10:19
Spremenjeno:
27. 01. 2018 ob 10:19

KAJ TE VODI

Reci, pesnik, kaj te vodi,
ko ustvarjaš poezijo?
Se ti misli podredijo,
ali puščaš jih usodi?


Se prepuščaš duhu časa,
uporabljaš stil pisanja,
ki z uradnega parnasa
se mu kritika priklanja
in mu zvesto ploska masa,
množica, ki si sposodi
javno mnenje, splošno znano,
in sledi visoki modi
iz Amerike v Ljubljano?
Reci, pesnik, kaj te vodi?

Si, kot mnogi že pred tabo,
slavopisec za vladarje,
za ideološko rabo,
za kariero in denarje,
le da ne bi šel v pozabo?
Si med njimi, ki hlepijo
po nagradah in priznanju,
da uradno te slavijo,
kot jih ti slaviš v pisanju,
ko ustvarjaš poezijo?

Ali pa te vodi ego
v pekel lastne bolečine
in ne spravi te v zadrego,
ko ti nudijo kvartine
psihoterapevtsko nego?
Preden pesmi zaživijo,
ali v tebi med pisanjem
čista čustva zagorijo,
ali pa med čustvovanjem
se ti misli podredijo?

Ali ti morda vsebino
sama pesem narekuje,
ko pogrezneš se v tišino
in se v um ti zapisuje,
kot bi srkal mesečino?
Mar pred tabo Muza hodi,
ko iz vsečloveške zmede
med besedami te vodi?
Mar premisliš te besede,
ali puščaš jih usodi?

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 01. 2018 ob 20:35

Bravo, maatjaazh!

Lp, lidija

Zastavica

maatjazh

Poslano:
29. 01. 2018 ob 14:15

Hvala za pozornost, Lidija, me veseli, da ti je všeč.

Lep pozdrav, M.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
30. 01. 2018 ob 21:17
Spremenjeno:
30. 01. 2018 ob 21:19

Poskus glose v jambskem enajstercu-

Najbrž je oblika tako gibljiva, da dopušča tako možnost. Če ne, jo pa naredimo tako ;)


 Glosa o Niču


Megla se spolzka plazi za zastore,

ki jih obup v izdihu oblikuje;

predrt pogled več živih zgodb ne snuje,

saj mrtva pesem dihati ne more.

 

Še veš, nekoč bila si bit brez sence

in tvoje roke risale so žarke,

preproste verze spletala si v vence;

bile so rime  -  nepotopne barke,

iz diha črpala si vse esence.

Zdaj tvoj spomin odlomkov ne premore

iz zgodb, ki si jim ti poudarke dala.

Izpuščaš zloge, silijo v podore,

jih zate daljna slutnja je izbrala –

megla se spolzka plazi za zastore.

 

Poglej se, zdaj lebdiš na splavu bednem,

zgrajenem iz kosti, mahu in plesni,

tvoj glas izgublja se tam, v nezavednem

odzvanjanju. In ritmi, malo besni,

razpadajo v močvirju nepreglednem,

ki znani NIČ ga zunaj tebe snuje.

Povej, še čutiš tiste tone mile,

v katerih tvoja muza svet varuje?

Mar niso jih balade že ubile,

ki jih obup v izdihu oblikuje ?

 

 

 

Ne boš šla več nazaj v enakonočje,

kjer tvoj se Voz nikoli ne iztiri,

kjer se v ravnino prelevi pobočje

in smisel se nikoli ne sesiri,

kjer mir in pesem najdeta sozvočje?

Ne boš! Ta snet, ki te mori, zdaj tu je!

Čez trup se ti pregiba sloj koprene

in glas duši, v njej nemi duh domuje;

preseže vse, pod njo vsak vznik ovene,

Predrt pogled več znanih zgodb ne snuje.

 

Popusti in poglej v brezbarvna brezna!

Nemočni gnev prepusti beli sili,

saj je edina, ki ostaja trezna,

umrli liki so jo  izostrili.

Bežiš, a to je tvoja smer obvezna …

Glej, noč bo in siv ptič iz tvoje more

presekal bo obzorje, ki odseva

njegovo senco. Ta je brez opore.

Trd,  oster žvižg ne seže do odmeva,

ker mrtva pesem dihati ne more.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
31. 01. 2018 ob 22:59

Bravo, Lidija!

Lp M.

Zastavica

koni

Poslano:
01. 02. 2018 ob 13:36

Glosa me še vedno vleče, tokrat v

Samogovor


Nova pesem se poraja

skozi labirint brez daha,

takt za taktom osvobaja

brez potrebe in predaha.


Danes nimam smisla zate,

pesem, ki posnemaš druge

kot prevzema sestra brate,

kadar išče si usluge

za brezskrbne čase zlate.

Prav bi mi prišla ta vaja,

a se mi nalašč odmika

in z zamudo ponagaja,

ko že mislim, da brez trika

nova pesem se poraja.


Vem, da spletam nemogoče,

saj že zdavnaj je minila

moja ura v upajoče

srke sreče, ko kanila

bo zamisel, ki jo hoče

drobna misel, čudno plaha

s trdno voljo neminljivo

spet kovati brez predaha

v svojo pesem porogljivo

skozi labirint brez daha.


Čutim, da sva v razkoraku,

ker ne da mi več zaspati. 

Kakor sapa v svežem zraku

motovili se pred vrati

z leporečjem v poznem mraku.

Res ne vem, kaj se dogaja.

Srkam živost, ki se zbuja

v ritmu pesmi tega kraja,

ki s premiki ne zamuja.

Takt za taktom osvobaja.


Vendar boljša vest me graja,

da me vleče k čisti zmedi,

kadar pesem se poraja

in jo snujem v sliki bledi,

mimo zgodbe, ki nastaja.

Mar je to slovo, ki maha

mi, da s tem naj bi končala,

ali vodi do preplaha,

ker je rima svet postala

brez potrebe in predaha!?


 


 


 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
02. 02. 2018 ob 21:32
Spremenjeno:
03. 02. 2018 ob 05:53

Zanimivo je opazovati, kako se iste besede - kadar gre za oblikovano poezijo - obnašajo v različnih pesmih različnih pesnikov. Sploh pri daljših pesmih, kot so glose ali sonetni venci. Če hočeš uporabiti besedo svetloba, boš skoraj zagotovo moral uporabiti še besedo soba in/ali tesnoba itd., saj skupina besed z istim obrazilom ni prav velika. Ali pa tišina, mesečina, bližina ... To je resna težava, če nočeš ponavljati za drugimi, kar so že napisali, saj te besede praviloma narekujejo pesnikom sorodne vsebine. Rešitvi te težave sta dve: ali uporabiš iste besede v povsem novem vsebinskem kontekstu, pa se potem sploh ne opazi, da jih je že kdo kdaj rimal, ali pa se vnaprej izogneš uporabi tistih obrazil oz. končnih zlogov, ki ne ponujajo dovolj med sabo rimajočih se besed. Mislim, da je ta težava eden osnovnih razlogov za to, da je daljših pesmi, kot so npr. glose, napisanih relativno malo.

Koni, ti si v svoji glosi naletela na pomanjkanje besed, ki se končujejo z zlogom -ah in se sklanjajo na enak način. Zato se ti dva različna verza v isti pesmi končata z isto besedo - predah, kar ni dobro. Priznam, da jaz te težave najbrž ne bi znal rešiti drugače, kot da bi se vnaprej izognil besedam na -ah v drugem sklonu. Isto vsebino bi skušal povedati z drugimi besedami.

Zato se večkrat zalotim, kako pred pisanjem glose v mislih pregledam nabor besed, ki jih bom rabil za rimanje v izbrani vsebini: če jih je dovolj za oblikovanje kitic in za prikaz vsebine, jih uporabim, če ne - poiščem druge, ki se končujejo  na hvaležnejše zloge. Kadar pa šele sredi pesmi opazim, da mi je ustreznih besed zmanjkalo, se raje ustavim in začnem nanovo, kot da bi isto besedo uporabil dvakrat. Se mi pa včasih to zgodi, ne da bi opazil; upam, da se to ni zgodilo velikokrat.

In še ena težava se rada vpleta v pesnenje oblikovane poezije: neprepričljivo rimanje ali rimanje zaradi rimanja (npr. dih/vdih/izdih ...), to pa se zgodi tedaj, ko oblika za hip premaga vsebino in si jo podredi. Veliko boljša bi bila obratna situacija, ko se oblika podredi vsebini ali pa je z njo vsaj harmonična (npr. vzdih/tih/navdih ...), uravnotežena: tedaj bralec mogoče niti opazil ne bo, da se pesem rima. Tudi ta težava je rešljiva z veliko mero samokritičnosti in izbirčnosti pri uporabi rim. Manj ko so opazne (ker bralca zanima predvsem vsebina) in bolj ko se prikladajo vsebini, boljša je pesem.

In če že dolgovezim, bom priznal še tole: včasih je bolje napisati manj pesmi kot več: jaz zase mislim, da sem jih napisal odločno preveč in bi - če bi mogel - še dosti bolj zreduciral njihovo število, kot sem ga že itak. Bolje izdelovati eno pesem skoraj do popolnosti, kot biti prehitro zadovoljen s svojim delom. To svetujem izključno sebi, da me ne bi kdo narobe razumel (in žal največkrat ne upoštevam lastnih nasvetov). Na koncu ni toliko pomembno, kaj je napisano, ampak kako si pisal. Se pravi: ustvarjanje je dragocenejše od stvaritve. Toda to je moje izrazito osebno mnenje in velja predvsem za daljše oblikovane pesmi.

Se opravičujem za tale (predolg) zapis, ampak mogoče bo koga zanimal.

Zastavica

koni

Poslano:
02. 02. 2018 ob 23:06

Maatjazh, tokrat je tvoje opravičilo za nekoliko daljšo, a nadvse obzirno razlago z nasveti, povsem odveč. Prav gotovo je tudi v tvojem interesu, da se na primerih izpostavijo določene pasti, na katere naletimo začetniki in moj prehiter pristop k popravnemu izpitu je primeren za vse našteto. Osebno sem ti za ta zapis hvaležna, čeprav mi je žal, da mi je spodletelo na vsem, kar sem že vedela, pa nisem upoštevala.

Lepo te pozdravljam do naslednje glose,

koni

Zastavica

koni

Poslano:
09. 02. 2018 ob 19:16
Spremenjeno:
10. 02. 2018 ob 15:05

Lutka


Vse, kar v smeh bi te prignalo

kot predstava v gledališču,

z igro, zapeljano v šalo,

zdaj je v lutki na stebrišču.


 

Pletem zgodbo hudomušno,

vredno le nasmeška s slike,

ker jecljam jo prostodušno

brez odlike in velike

vneme za velikodušno

zlitost z razvedrilno šalo,

ki veselje mi prinaša.

Mislim, da jih je bolj malo

v igri nori, ki prekaša

vse, kar v smeh bi te prignalo.


V zimskem jutru senčna slika,

z zgodnjim soncem zaobjeta,

prav počasi se pomika

k hiši, kjer je dom poeta.

Kar naenkrat je velika

kakor lutka na svetišču

sredi sivega betona

in se plazi po stopnišču

tja, do vhodnih vrat balkona

kot predstava v gledališču.


Senčna slika se spreminja.

Čas tej lutki gospodari.

S toplim plaščem jo ogrinja,

da nasedla bi prevari

in ostala bi svetinja,

dolgi senci varovalo.

Kar naenkrat sonce plane,

ker bi rado nasmejalo

tudi plašne in zaspane

z igro, zapeljano v šalo.


Čas sledil je tej ukani,

saj je pisec brez poguma

bedno senco na poljani

spremljal kot bi bil iz uma,

dokler strah ni bil na dlani.

Videl je, da po žarišču

se premikala je sama

proti hiši in dvorišču

in pomislil je, da drama

zdaj je v lutki na stebrišču.


 


 




Zastavica

maatjazh

Poslano:
10. 02. 2018 ob 11:33

Lepo. Lp M.

Zastavica

koni

Poslano:
10. 02. 2018 ob 18:20
Spremenjeno:
13. 02. 2018 ob 11:26

Hvala, maatjazh. Ob ponovnem branju sem vnesla še nekaj popravkov in Lutko objavila. Resnično bi rada, da bi se ti pridružili bolj izkušeni od mene in da bi  glosa, kot poznana pesniška oblika, zaživela  tudi na portalu pesem si.


Lutka

Vse, kar v smeh bi me prignalo

kot  predstava v gledališču,

z igro, zapeljano v šalo,

zdaj je v lutki na stebrišču.


Pletem zgodbo hudomušno,

vredno le nasmeška s slike,

ker jecljam jo prostodušno

brez predaha in velike

vneme za potrebno slušno

zlitost z razvedrilno šalo,

ki veselje mi prinaša.

Vsega tega je premalo

v igri nori, ki preglaša

vse, kar v smeh bi me prignalo.


V zimskem jutru senčna slika,

z zgodnjim soncem zaobjeta,

prav počasi se pomika

k hiši, kjer je dom poeta.

Kar naenkrat je velika

kakor lutka na svetišču

sredi sivega betona

in se plazi po stopnišču

tja, do vhodnih vrat balkona

kot predstava v gledališču.


Senčna slika se spreminja.

Čas tej lutki gospodari.

S toplim plaščem jo ogrinja,

da nasedla bi prevari

in ostala bi svetinja,

dolgi senci varovalo.

Kar naenkrat sonce plane,

ker bi rado nasmejalo

tudi plašne in zaspane

z igro, zapeljano v šalo.


Čas sledil je tej ukani,

saj je pisec brez poguma

bedno senco na poljani

spremljal kot bi bil iz uma

dokler lezla je po dlani.

Videl je, da po žarišču

se premikala je sama

proti hiši in dvorišču

in pomislil je, da drama

zdaj je v lutki na stebrišču.


Z lepimi pozdravi,

koni

 


 



 



 



 


 


 


 


Zastavica

triglav

Poslano:
12. 02. 2018 ob 11:02

Pozdravljen Matjaž,

evo, zopet sem tukaj! Najprej poporavek (ozr.: dva),  iz prejšnjega prispevka. Prvega si predlagal, drugega sem popravila.



"Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi zraven kaj pogodrnjal: še dva verza ali pa vsaj enega bi se dalo zgladiti (glede stopice, poudarjenih/nepoudarjenih zlogov):

misel na to;  je prav porazna.
prijateljstvo v blatu umira,

Drugega je kar preenostavno izbrusiti - in da prijateljstvo umira, s prvim se pa še malo spoprimi, ali pa ga pusti, kakršen je; glosa se zaradi njega še zdaleč ne bo podrla."


Vsak zase ropa in nabira,

se na nikogar ne ozira,

se malha zdi ti vedno prazna;

in misel ta, je prav porazna!

Bog, kakšna danes je manira!



Sedaj, pa še današnji prispevek:


Glosa za Nino


Na gozdni jasi družba zbrana,

ob nežnih zvokih mandoline,

še gozd drhti od bolečine.

Srce ostane žgoča rana!


Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

V očeh jim seva bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(v togoti, strahu, vsi drhtijo),

na gozdni jasi družba zbrana.


V zenicah, žgoča bolečina,

v ozračju, gosta je tišina.

Da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

na sredo kroga, stopi Nina.

Zasliši glas se violine,

dotakne vseh se val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

po listih nekaj solz spustijo,

ob nežnih zvokih mandoline.


Se Nina zvija kakor kača,

si karmo slabo stran odvrača,

stopala bosa topotajo,

na rokah biseri cingljajo,

trebuh gol se v ritmu obrača.

Naenkrat, v transu,  jo prešine:

"Imela rada bi spomine,

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.


Tiho, skrušeno sedi Martin

plavooki najstnik, plah dolgin,

z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira.

Položi jo nežno, tja pod brin.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana,

si sama izvoli zadnjo noč

in po svoje kliče: "na pomoč."

Srce ostane žgoča rana!


lp Marija









Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
12. 02. 2018 ob 18:33

Marija, preden se v tvojo gloso poglobi maatjazh (da mu prihraniva malo dela), za začetek poglej, kje  vse se ti verzi ne začnejo z nepoudarjenim zlogom in  popravi  ... ;)

Zastavica

triglav

Poslano:
13. 02. 2018 ob 10:32
Spremenjeno:
14. 02. 2018 ob 00:19

Lidija pozdravljena!

Hvala, da si se oglasila. Zaenkrat sem nekaj predelala, upam, da nisem preveč kiksnila :))


Marija



Glosa za Nino


Na sredi gozda družba zbrana:

ob divjih zvokih violine,

še gozd drhti od bolečine,

in v srcu peče žgoča rana!


Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

Iz oči seva bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(kot uročeni vsi medlijo),

na sredi gozda družba zbrana.


Za čelom topa bolečina,

v zraku zlovešča je tišina.

Da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

v sredino kroga stopi Nina.

Zasliši glas se mandoline,

dotakne vseh se val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

še listi nekaj solz spustijo,

ob divjih zvokih violine.


Se Nina zvija kakor kača,

si karmo slabo stran odvrača,

stopala bosa topotajo,

na rokah biseri cingljajo,

trebuh gol se v ritmu obrača.

Naenkrat, v transu jo prešine:

"Imela rada bi spomine;

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.


Tiho, skrušeno sedi Martin

najstnik plah, zelenook dolgin,

z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira.

In skupaj odideta pod brin.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana,

si sama izvoli zadnjo noč

in po svoje kliče: "na pomoč."

In v srcu peče žgoča rana!

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
13. 02. 2018 ob 13:55

še par vrstic je : podčrtujem, da boš lažje našla

Glosa za Nino


Na sredi gozda družba zbrana:

ob divjih zvokih violine,

še gozd drhti od bolečine.

V srcu ostane žgoča rana!


Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

Seva v očeh jim bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(v jezi, nemočni vsi drhtijo),

na sredi gozda družba zbrana.


Peče v zenicah bolečina,

gosta v ozračju je tišina.

Da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

v sredino kroga, stopi Nina.   (ni vejice)

Zasliši glas se mandoline,

dotakne vseh se val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

še listi nekaj solz spustijo,

ob divjih zvokih violine.


Se Nina zvija kakor kača,

si karmo slabo stran odvrača,

stopala bosa topotajo,

na rokah biseri cingljajo,

v ritmu trebuh gol se obrača.     (v ni zlog)

V transu, v trenutku jo prešine:

"Rada imela bi spomine;

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.


Zbegan, odsotno, sedi Martin

modrooki najstnik, plah dolgin,

z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira.

In skupaj odideta pod brin.

Čeprav za starca je izbrana,

v gozdu nedolžnost je obrana,

si sama izvoli zadnjo noč

in po svoje kliče: "na pomoč."

V srcu ostane žgoča rana!



predlagam, da si pomagaš tako, da poskušaš zamenjati vrstni red besed



npr:

namesto

 v gozdu nedolžnost je obrana,

>>> nedolžnost v gozdu je obrana



Lp, lidija

Zastavica

triglav

Poslano:
14. 02. 2018 ob 01:02
Spremenjeno:
15. 02. 2018 ob 09:08

Lidija,

se opravičujem, ker sem taka neroda, da sem naredila še večji šmoren, kot je bil prvotno.

Upam, da mi je sedaj uspelo nekaj popraviti, nisem pa še čisto zadovoljna.

Prosim, da podčrtaš, kar še ni v redu ( če pa dodaš kakšen predlog, bom pa sploh vesela). :))


Grem spat, jutri je nov dan!


Lahko noč



Glosa za Nino


Na sredi gozda družba zbrana:

ob divjih zvokih violine,

še gozd drhti od bolečine,

in v srcu peče žgoča rana!


Prav tiho, žalostni sedijo,

le sem in tja spregovorijo.

V očeh jim seva bol nemira,

ob ognju in ob kištah pira

se komaj ve, da sploh živijo.

Med njimi deklica prodana,

ki z jutrom bo odšla zarana.

Jo objokuje z empatijo,

(kot uročeni vsi medlijo),

na sredi gozda družba zbrana.


Preveva dušo bolečina,

ozračje gosta tke tišina.

Da družbo v dobro voljo spravi,

v prekrasni, pisani opravi,

na sredo kroga stopi Nina.

Zasliši glas se mandoline,

se vseh dotakne val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

po listih solze v noč zdrsijo,

ob divjih zvokih violine.


Se Nina zvija kakor kača,

si karmo slabo stran odvrača,

stopala bosa topotajo,

na rokah biseri cingljajo,

gol trebuh v ritmu se obrača.

Naenkrat, v transu jo prešine:

"Imela rada bi spomine;

sem lepa, vitka, rosno mlada,

mar starec moja bo nagrada?"

Še gozd drhti od bolečine.


Zazre se v mladega Martina,

sošolca, plahega dolgina.

Z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira,

ko skrijeta se v senco brina.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana,

ko noč v svetlobo se prelije,

nemoč se v krik ekstaze zlije

in v srcu peče žgoča rana.



Zastavica

Pisana_beseda

Poslano:
14. 02. 2018 ob 07:20
Spremenjeno:
14. 02. 2018 ob 08:03

Pozdravljena Marija!

Res si izbrala zelo težko temo. In jo združila še z zahtevno pesniško obliko. Bravo! 

Ob (večkratnem) branju (pesem me je res pritegnila) sem zapisala nekaj idej. Če se ti bo zdelo kaj uporabnega (in če bosta tudi Lidija in Matjaž ocenila, da je sploh kaj v "tapravem ritmu", seveda) ;-).

Prva kitica, tretji verz:

V očeh jim seva bol nemira (se mi zdi, da si enkrat vmes že sama tako zapisala)


Druga kitica:

Za čelom topa bolečina (ali pa morda:Preveva dušo bolečina?)

ozračje gosta tke tišina. 

Da družbo v dobro voljo spravi

v prekrasni pisani opravi,

na sredo kroga stopi Nina.

Zasliši glas se mandoline,

vseh se dotakne val miline,

celo drevesa vzvalovijo,

po listih solze v noč zdrsijo,

ob divjih zvokih violine.


Tretja, peti verz:

gol trebuh v ritmu se obrača


Četrta:

Zazre se v mladega Martina,

njej ljubo plahega dolgina,

z očmi že dolgo jo požira,

zato se nič mu ne upira,

ko skrijeta se v senco brina.

Čeprav za starca je izbrana,

nedolžnost v gozdu je obrana.

Ko večna tema v dan se skrije,

nemoč se v krik ekstaze zlije

in v srcu peče žgoča rana.


Zadnji del zadnje kitice je sicer zdaj poln klišejev, morda pa zgolj za nove ideje ... 

Upam, da si nisem dovolila preveč. Sem se opogumila zaradi tvojega vabila k sodelovanju in ker se mi zdi pesem res vredna, pomembna.

Lep dan in še veliko mojstrovin izpod tvojih prstov ...

Janja

Zastavica

triglav

Poslano:
14. 02. 2018 ob 09:56

Janja pozdravljena.

Prebrala sem tvoje predloge in nadvse so mi všeč.Danes imam opravke okoli zdravnikov, zato me nekaj ur ne bo, ko pa pridem se bom posvetila dokončni obliki. Komaj čakam večera (*_*).

Hvala, da si se oglasila, pošiljam ti 

pri♡čen pozdrav.


Marija

Zastavica

 < 1 2 3 4 5 6 7 >   Zadnja ›

Komentiranje je zaprto!