Forum

GLOSE

Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici.  Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.

KAJ JE TO - GLOSA?

 
 < 1 2 3 4 5 6 >   Zadnja ›

koni

Poslano:
18. 01. 2018 ob 19:30
Spremenjeno:
25. 01. 2018 ob 16:10

Marija, hvaležna sem ti za ponujeno pomoč, ampak sama si že spoznala, da je popravljati skoraj težje kot spletati novo. Upoštevala sem tvoj predlog o zamenjavi besed v "naj ne širi moč zlata in ne dela več skomin". Hvala.

Matjaž, poglobila sem se v mesta, ki si jih nakazal kot možna in potrebna izostritve. Sam veš, da skoraj vsak poseg potegne za seboj še kaj, zato sem preoblikovala kar nekaj delov pesmi in spet objavljam celoto, ki pa je odprta za ponovno izmenjavo mnenj.


Senca

S senco vedno je problem.

Ko nebo je brez svetlin,

slepo sredi vseh temin

v strahu najde svoj objem.


Tam, kjer svetla luč gori,

sij blešči se v vseh očeh,

sveti z žarom, ne mori.

Vir svetlobe je v nočeh,

s senco se še ne bori.

Preden igre se zavem,    

sončna lisa najde pot

tja, kjer tiho ji povem

naj obsije temen kot.

S senco vedno je problem.


Sonce niza roj bleščic

v zlati barvi, ki slepi

in zavem se spet resnic,

da nobena več ne spi,

ko mi šine preko lic.

K sreči obudim moč lin

na del sence, ki vzdrži

v strahu, da ji prek dolin

sij svetlobe ne zbeži,

ko nebo je brez svetlin.


Pozno vrača se s sledmi.

Kot da česa se boji

se srečuje tam z ljudmi

in usodo jim kroji

v bolečini, ki ščemi.

V solzi najde opomin

naj ne sipa več zlata,

naj ne dela več skomin

po katerih svet hlasta

slepo sredi vseh temin.


Čaka na signal neba

kot bi ji bilo odveč

sneti sliko za oba,

vreči mrke delce preč,

se izprazniti do dna.

V tihost se preplašen, nem,

skrajno medel soj poda,

še strašnejši kot pred  tem

vmes se krajša, mrk doda,

v strahu najde svoj objem.

Lp, koni

 


 


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
18. 01. 2018 ob 22:17

Še jaz se vam pridružujem:


Glosa o pomanjkanju navdiha


Ta patetična skovanka

prostor v meni lačna išče,

ker poanta je pretanka,

roma na odlagališče.


Danes rime iščem v megli, 

Mar se skrivajo v bleščavi?

Niso se mi v pesem vpregli

še akordi svojeglavi,

da bi z ritmom mi postregli!

Melodija je zaspanka,

noče vame se zbuditi,

tiho škriplje brez prestanka,

v črno luknjo hoče uiti

ta patetična skovanka.


Pa je včasih čisto mila

pesem, ki mi verze nudi,

kot bi v njej se misel umila,

kot da zame res se trudi

in postane močna sila ...

Danes pa je drsališče,

ker motiv mi v nič uhaja,

nekam v skrivljeno križišče;

tam  v neznano se podaja,

prostor v meni lačna išče.


Jaz pa je ne morem vzeti

v svoje hladne, mračne sobe,

kjer živijo, v kite speti,

razni verzi 'z druge dobe -

taki, skriti, neizpeti.

Tam je močna, groba zanka,

v njej se bi le ohladila.

Zanjo mora sem, uganka,

pa me prazno je pustila,

ker poanta je pretanka.


Vem, od mene daleč mora,

da se reši večne teme.

Jaz pa, če bom brez odmora

še sejala medlo seme,

si zaslužim dva ukora:

Prvega, ker na smetišče

pol navdiha sem spustila,

drugega, ker zavetišče

tej sem rimi ponudila:

Roma na odlagališče.


:)


Zastavica

maatjazh

Poslano:
19. 01. 2018 ob 08:21
Spremenjeno:
19. 01. 2018 ob 09:36

@ Koni,


čutim, da je tvoja glosa že skoraj zaključena. Zmoti me le še na enem mestu, kjer se mi zdi (naj me kak poznavalec slovnice popravi), da je uporabljen napačen sklon (prav bi se mi zdelo "... naj ne širi tega, torej nečesa - česa? ..." ne pa "... naj ne širi to, torej nekaj - kaj? ...", kot bi bilo prav v trdilni obliki. Zato predlagam še en popravek.
 
V solzi najde opomin
naj ne širi moč  zlata,  (naj ne širi več zlata ?)
naj ne dela več skomin
po katerih svet hlasta
slepo sredi vseh temin.

Se mi zdi, da ne bi bilo hudega, če se v zaporednih verzih ponovi beseda več, saj bi šlo v tem primeru za stopnjevanje.

Je pa tudi res, da verz "... gristi sebe brez zoba. ..." ni čisto po mojem okusu, vendar tega občutka ne znam razumsko utemeljiti (mogoče me zmoti prenos naglasitve na zadnji zlog) in ga lahko mirno pustiš v pesmi.


Sicer pa - zelo lepa pesem, čestitam.

@Lidija,


lepo, da si se pridružila!


Lp M.

Zastavica

koni

Poslano:
19. 01. 2018 ob 10:56

Matjaž, hvala za tvoj trud in nasvete, predvsem pa za možnost spopadanja z napornim, a hvaležnim oblikovanjem glose v delavnici. Sprejemam jo kot dobro vajo v približevanju zahtevam te gibljive pesniške oblike in vesela sem, da mi jo je z igro svetlobe in senc v glosi Sence uspelo speljati do konca.

... verz "naj ne širi moč zlata" nadomestim z  "naj ne sipa več zlata";

... verz "gristi sebe brez zoba" bi pa z veseljem nadomestila, če bi le našla besedo, ki se rima na "neba".

Lp, koni


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
19. 01. 2018 ob 11:21

koni, morda lahko jaz pomagam:

Kaj, ko bi tehle pet vrstic bolj konkretno spremenila in bi se s tem izognola še preveliki kontekstualni podobnosti besednih zvez _ bi ji bilo odveč -  in  -bi ji bilo preveč


Čaka na signal neba

kot bi ji bilo odveč

sneti sliko za oba

in bi ji bilo preveč

gristi sebe brez zoba.


Čaka na signal neba,

kot bi ji bilo odveč

sneti sliko za oba,

vreči mrke delce preč,

se izprazniti do dna


 ....

Mene zmoti tisti tandem na koncu: "svoj tandem". Če uporabljaš to kot sopomenko za dvojnik, ne bo ok, ker v tandemu je osebek že vsebovan ... ( morda je pa samo moje dojenmanje tega, kar si napisala, napačno ...) Vsekakor bi bilo treba popreprostiti, mislim.


Vsem nam je vzor   @Matjaž!   Vse njegove glose  in  rime v njih so neprisiljene,  se ne ponavljajo, vse besede na mestu, stavki preprosti, nezaviti, tema vsake glose dodelana in izpeljana kot po načrtu


Vesela sem te delavnice.

:)

Lp, lidija

Zastavica

koni

Poslano:
19. 01. 2018 ob 12:07

Lidija, prav pogrešala sem tvoje sodelovanje in lepo si rešila mojo dilemo. Tudi za "tandem" se mi je utrnilo nadomestilo z "objem".

Lep dan ti želim,

koni

Zastavica

triglav

Poslano:
19. 01. 2018 ob 12:29
Spremenjeno:
19. 01. 2018 ob 14:05

Pozdravljeni vsi!

Veseli me, da nas je že nekaj v tej delavnici  (*_*)


Glosa za Bredo


Bog, kakšna danes je manira,

kjer vse se guli in odira:

še sredi mize prazno skledo.

Kaj ni nikomur mar za Bredo?


Nazaj prišla je tista vera,

da tvoja je prav vsaka bera,

čeprav jo vzameš nelegalno,

ukradeš, prisvojiš banalno,

saj ni predpisana ti mera.

Vsak zase krade in nabira,

na koncu, pa še nima mira,

se malha zdi mu vedno prazna

in ta: misel  je porazna!

Bog, kakšna danes je manira!


Bitcoin je scena! Taka slika,

da marsikoga močno mika,

rudariš, koplješ, se nasmihaš,

sam sebi na svoj ego pihaš.

In k vragu tvoja gre omika.

Še družba stara te prezira,

pr'jateljstvo počas umira.

Šel bi tudi za grobarja,

da le prišel bi do oltarja,

kjer vse se guli in odira.


Stoji ob gmajni hiša stara,

notr' nič: sama bedna šara,

le tol'k, da streha je nad glavo

in ognjišče imajo pravo.

Za dom se trudi mama Mara.

Neguje še bolehno Bredo

malo, prestrašeno in bledo.

Skrbi za Tinčka, Vala, Luco,

za kuža Murija in muco:

še sredi mize prazno skledo.


Finančne štor'je kar brstijo,

pohlepne sline se cedijo,

razni fantomski strokovnjaki

in vsi priskledniški bedaki,

kot žabe v mlaki se mrestijo.

Nihče ne zmeni se za bedo,

ne za prezeblo malo Bredo,

niti za Tinčka, Vala, Luco,

še manj za Murija in muco.

Kaj ni nikomur mar za Bredo?


Matjaž, upam, da te ne obremenjujem preveč. Še tole gloso ti pošiljam v vpogled, potem ti bom pa dala malo miru  :))


Lepe pozdrave ti pošiljam v kisel, mrzel dan!


Marija




Zastavica

maatjazh

Poslano:
19. 01. 2018 ob 14:03

Poglej jo, Marijo, kako stresa glose iz rokava! :-)

Ampak je prehitro zadovoljna ... Itak bi bila lahko, ampak vedno se da narediti še bolje in biti še bolj zadovoljen


Za vajo ti pustim pri verzih, ki še niso optimalni, prazen prostor. Če se ti ljubi še malo poigrati s to prisrčno pesmijo.


Lp M.


Glosa za Bredo


Bog, kakšna danes je manira,

.................................................

NAsredi mize prazno skledo.

Kaj ni nikomur mar za Bredo?


Nazaj prišla je tista vera,

da tvoja je prav vsaka bera,

čeprav jo vzameš nelegalno,

ukradeš, prisvojiš banalno,

saj ni predpisana ti mera.

Vsak zase ROPA in nabira,

.................................................

se malha zdi mu vedno prazna

.......................misel  je porazna!

Bog, kakšna danes je manira!


Bitcoin je scena! Taka slika,

da marsikoga močno mika,

rudariš, koplješ, se nasmihaš,

sam sebi na svoj ego pihaš.

In k vragu tvoja gre omika.

Še družba stara te prezira,

prijateljstvo ................. umira.

..................................................

...................................................

......................................................


Stoji ob gmajni hiša stara,

A V NJEJ NI nič, LE STARA  šara,

..................... streha je nad glavo

in V KUHINJI ognjišče PRAVO

Za dom se trudi mama Mara.

Neguje MALO, BOLNO Bredo

S TEŽAVO PREMAGUJE BEDO

..................................................

.......................................................

NAsredi mize prazno skledo.


Finančne štorije brstijo,

pohlepne sline se cedijo,

fantomski kvazi strokovnjaki

in vsi priskledniški bedaki,

kot žabe v mlaki se mrestijo.

NIHČE OD NJIH SE ŠE Z BESEDO

NE ZMENI ZA DEKLETCE BLEDO

IN NE za Tinčka, Vala, Luco,

še manj za Murija in muco.

Kaj ni nikomur mar za Bredo?


NA, PA IMAŠ REBUS ...


Zastavica

maatjazh

Poslano:
22. 01. 2018 ob 09:53
Spremenjeno:
22. 01. 2018 ob 09:56

Poskus ti je uspel. Bravo, Pisana_beseda!

Tvoja glosa je oblikovno neoporečna (jaz bi mogoče samo obrnil vrstni red besed v tretjem verzu prve kitice, zaradi poudarkov).

Po vsebini je razmišljujoča in pušča sled ene pomembnejših težav, s katerimi se danes sooča naša civilizacija, hkrati pa je ostro kritična in jo je reba vzeti hudo resno.

Hvala za dragoceni prispevek in lep pozdrav,

Matjaž

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
24. 01. 2018 ob 08:49
Spremenjeno:
24. 01. 2018 ob 13:05

Matjaž,

najlažje je dodati enostavno en pridevnik pred mladi;

po aleji brhki mladi...

lahko po aleji stari, mladi...

Kar se pa moje glose tiče, gre za eno tistih stvari, ki jo ne opaziš dokler ti je kdo ne pokaže... :) Koni; raje bom pusti sveta, čeprav je daleč od perfektnega, zato ker pomensko lepše paše noter,


Pa še ena moja, da malo spodbudim ostale. :)


Lepo je (gozdovi so prav čudoviti) iti

na zrak, kjer v meandrih se z griči prereka reka,

a mnogo je lepša narava človeka, veka;

je vsako življenje brezvoljno ljubiti, biti.

 

Zasanjane vrbe so v drugih svetovih

in vrabci na njih so zaljubljeni v vrane,

pod njimi pa spijo nikdar negovane

rumene marjetice s čmrlji v cvetovih.

Potihem pod vrbami potok razliva

deževje, ki včeraj je pralo vrhove.

Postrv, v veselju čez majhne valove

skaklja, kot da v vodi je punčka igriva

in njeni plavuti sta punčkini kiti.

Lepo je. Gozdovi so prav čudoviti.

 

Globoko pod vrbami temne dvorane

v prekrasni tišini zasanjano ždijo

v njih s stolpov apnenca k tlom kaplje polzijo

in polnijo bajne podzemne fontane.

Nekje močerili se z raki lovijo

nad njimi morda netopirji v letenju

poznajo v podrobnosti vso galerijo,

ki skoraj hipnotično spi v žuborenju.

Med nišami jam voda tiho se steka

na zrak, kjer v meandrih se z griči prereka.

 

Neskončno je lepa v odtenkih narava,

oblaki so ptice, ki včasih ihtijo,

a le če pobožaš jim dno z domišljijo,

ki gleda na stvarnost mladostna, igrava.

Prelep je Pariz, ki nad Louvrom umira

in v njem Parižanke, čeprav imam raje

blondinke ter manj fine dame in kaj je

lahko globlje kot nakracljan list papirja?

Vse to je lepo in se ne oporeka,

a mnogo je lepša narava človeka.

 

Ubijati čas, ki med prsti nam teče

za muhe prijateljev, ki ne poznajo

razuma. Oproščati grenko izdajo,

četudi nasprotnik klečeč nič ne reče.

Objeti nekoga, ki v vetru se joče,

pokazati sonce, čeprav se ne vidi

in če se na nebu to sonce spet spridi

pokazati novega, ko je mogoče.

A daleč najlepša lastnost naše biti,

je vsako življenje brezvoljno ljubiti.

Zastavica

triglav

Poslano:
24. 01. 2018 ob 10:14
Spremenjeno:
19. 03. 2018 ob 20:14

Pozdravljeni vsi!


@ Matjaž, hvala ti za spodbudo in predloge. Ne vem, ali sem rešila kaj tvojega rebusa, ker za rebuse sem že od malega antitalent, ha ha, če bi pa narisal sudoku, potem bi bila pa mala malica, ha ha.

Povem pa, da uživam v tej delavnici, ker si odličen mentor. zelo uvideven in potrpežljiv.

No, kakor koli, tole sem sedaj po nekaj spremembah uspela nekako uskladiti ( vsaj zdi se mi).


Lep pozdrav

Marija


Glosa za Bredo


Bog, kakšna danes je manira,

da prav nihče se ne ozira,

na strah hromeč in prazno skledo!

Kaj ni nikomur mar za Bredo?


Nazaj prišla je tista vera,

da tvoja je prav vsaka bera,

čeprav jo vzameš nelegalno,

ukradeš, prisvojiš banalno;

saj ni predpisana ti mera.

Vsak zase ropa in nabira,

se na nikogar ne ozira,

se malha zdi ti vedno prazna;

in misel ta, je prav porazna!

Bog, kakšna danes je manira!


Bitcoin je scena! Taka slika,

da marsikoga močno mika,

rudariš, koplješ, se nasmihaš,

sam sebi na svoj ego pihaš.

In k vragu tvoja gre omika.

Ni mar ti, da te vsak prezira,

in da prijateljstvo umira,

dovoliš si peklenske sanje,

prešine v hipu te spoznanje;

da prav nihče se ne ozira.


Stoji ob gmajni hiša stara,

a v njej ni nič, le bedna šara,

sesuta streha je nad glavo;

a v kuhinji ognjišče pravo!

Za dom se trudi mama Mara.

neguje malo, bolno Bredo,

s težavo premaguje bedo,

si včasih lepe misli riše,

da v srcu stisko si izbriše;

na strah hromeč in prazno skledo.


Finančne štorije brstijo,

pohlepne sline se cedijo,

fantomski kvazi strokovnjaki

in vsi priskledniški bedaki,

kot žabe v mlaki se mrestijo.

Nihče od njih se še z besedo,

ne zmeni za dekletce bledo

in ne za Tinčka, Vala, Luco,

še manj za Murija in muco.

Kaj ni nikomur mar za Bredo?









Zastavica

maatjazh

Poslano:
25. 01. 2018 ob 10:10
Spremenjeno:
25. 01. 2018 ob 10:32

@ Peter

Dobra glosa, s pretanjenimi opisi narave, mesta in človeka, nekateri verzi so naravnost čudoviti, npr. verz: oblaki so ptice, ki včasih ihtijo in še drugi. Zelo vesel sem bil spremembe v zadnjem verzu (... je vsako življenje brezvoljno ljubiti.), prej je bilo ... to nično življenje ... ... Če bi še brezvoljno nadomestil s kako bolj optimistično besedo, bi se pesem na koncu kar zableščala. (Nerad se spuščam v vsebino glose, saj je v tej delavnici poudarek predvsem na izdelavi njene oblike, a vendar  glede tega nisem mogel biti tiho.)


Glos ni samo težko pisati, ampak tudi brati. Če človek ne zna razbrati njene strukture, sploh ne ve, kaj bere. Sploh ne ve, čez koliko jezov se je morala preliti reka, da se je lahko izlila v morje. Na koncu pa vse to izgleda tako preprosto ...


Izbral si zanimivo strukturo:


abbacddcee

abbacddcee

abbacddeff

abbacddcee


in tridobni ritem, kar je pesem tudi vsebinsko razširilo,v  motu pa si dodal (to očitno rad počneš) še dvodobni odmev zadnjemu zlogu vsakega verza. To je zame pri glosah novo in odlično funkcionira v prvem verzu, medtem ko v tretjem nekako ne zaživi. Sploh se mi zdi, da bi bilo dobro - če bi hotel doseči popolnost - moto še malo preveriti.


Zelo zelo v redu pesniš, hvala za prispevek. Lp M.


Zastavica

maatjazh

Poslano:
25. 01. 2018 ob 16:41

Marija,

res si jo uskladila in imaš pod streho že drugo gloso! Kmalu me dohitiš, si moram hitro izmisliti še eno.

Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi zraven kaj pogodrnjal: še dva verza ali pa vsaj enega bi se dalo zgladiti (glede stopice, poudarjenih/nepoudarjenih zlogov):

misel na to;  je prav porazna.
prijateljstvo v blatu umira,

Drugega je kar preenostavno izbrusiti - in da prijateljstvo umira, s prvim se pa še malo spoprimi, ali pa ga pusti, kakršen je; glosa se zaradi njega še zdaleč ne bo podrla.

Iskreno ti čestitam!

Lp M.


Zastavica

Magnezij

Poslano:
26. 01. 2018 ob 00:35
Spremenjeno:
26. 01. 2018 ob 00:38

matjažh, o glosah si napisal v uvodu, te navajam: 'Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke ...

lahko navedeš kak vir, ko se je postmodernizem, ali vsaj kakšen postmodernist, 
izrecno spravil (napadel)  (nad) to pesniško obliko ... ? 

bolj na splošno bi me sicer zanimalo tudi to, če so bile na udaru postmodernizma še druge, kakor prešernovske ipd. forme 

firbec




Zastavica

maatjazh

Poslano:
26. 01. 2018 ob 09:23

@firbec,


ne, izrecnega napadanja, spravljanja nad (kot temu praviš ti) oblikovano poezijo ne morem citirati, bi me stalo preveč  manj zanimivega brskanja po literaturi - mislil sem bolj na vsesplošni trend pisanja, objavljanja in promoviranja določenih zvrsti poezije v naši dobi. Za glose lahko vidiš tudi sam, npr. prav v tej delavnici, kako malo pesnikov jih danes piše in bere, koliko pa se jih sicer na tem portalu ukvarja s prostim verzom. In na odprti literarni sceni je podobno.


Ali tvoj komentar naznanja, da boš tudi ti napisal kakšno gloso?


Lp M. 

Zastavica

koni

Poslano:
26. 01. 2018 ob 11:18

Matjaž,

tokrat sem se skorajžila in še eno pesem v obliki glose, za katero si me navdušil, objavila mimo delavnice. Vesela bom tvojega komentarja.

Z lepimi pozdravi, koni

Zastavica

Magnezij

Poslano:
26. 01. 2018 ob 11:53
Spremenjeno:
26. 01. 2018 ob 11:54

se pravi, da zaenkrat le z 100% gotovostjo predpostavljaš, da so se t.i. postmodernisti spravljali/ napadali 'glose' in podobne kakor strarodobne forme, vir bi pa bilo težko izbrskati ...? 

trend gre res v smeri prostega, da ne rečem, proznega verza - če se smešno oksimoronsko  izrazim, , ampak če je nekaj tako 'prosto' napisano, to še ne pomeni, da gre za kakor postmoderno stvaritev.  prosti verz ni enako postmodernizmu, kakor tudi ni glosa ali kaj podobnega, zagotovilo, da sama pesem v teh oblikah ne bo brezvsebinsko žlobudranje.

ne, ne naznanja, da bom napisal gloso. ne naznanja tudi, da je ne bom.


Zastavica

Magnezij

Poslano:
26. 01. 2018 ob 12:01

imam pa eno vprašanje, posebej zate, mh. - ali je postmodernističnost možno prisoditi eni samcati metafori?

Zastavica

Žiga K.

Poslano:
26. 01. 2018 ob 13:06

Matjaž,


tradicionalna pesemska oblika in postmodernizem se ne izključujeta: izvrstni Jesihovi zbirki Soneti in Soneti drugi veljata za reprezentativen primer postmodernizma pri nas.


Lp, Ž.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
26. 01. 2018 ob 14:05

Žiga,

veseli me, da kdo obravnava poezijo tudi z literarno-teoretskih vidikov. Jaz se zavedam, da lahko o tovrstnih vprašanjih razpravljam samo kot pesnik in da zato prihajam s spoznanji /ugotovitvami literarne stroke večkrat navzkriž.

(Kar se tiče Jesihovih sonetov, jih ne štejem k postmodernistični poeziji, razumem pa, da jih kdo k njej prišteva zaradi njihovega kronološkega nastanka. Sonet je namreč zame - kot pesnika - še vedno klasična pesniška oblika.)

Še bolj pa bi me veselilo, če bi kdo v delavnici odprl posebno razpravo na to temo (postmodernizem), kajti v tole rubriko bi bolj sodil "pogovor" o glosah. Predlagam, da morebitno nadaljevanje te debate preselimo v sosednjo delavnico.

Lepo pozdravljen in vabljen k sodelovanju pri ustvarjanju glos,


M.

Zastavica

 < 1 2 3 4 5 6 >   Zadnja ›

Komentiranje je zaprto!