Le stol, ki služi kot voziček,
tega grejem brez presledka
in ves dan, le stol, ki me

nosi čudežu, življenja mojega
in mi oporo da, ob meni je še
zvesti kuža moj, ki neizmerno
rad me ima. Čuti me, ko slabe

volje sem, ko v duši vse se ruši,

on vedno se potrudi,

da v dobro voljo spravi me.

Premikam se s kolesi,
in družba moja vsa, le kuža je,
zato veselje, srečo v tem življenju,
le z njim lahko delim, ker
mi le on, iskren prijatelj je.

Prijatelj, kuža moj, me spremlja,

ko grem pozdravit sonce, ptice,

ki v jutru rade zapojo,
otročke šolnike, ki glasni so
z ulice, ko v šolo vsi hitijo in
kužku mojemu se vsi smejijo.
Mahajo z rokami in radi
ga pozdravljajo, prav vsi vedo,

da z repkom jim, odzdravil bo.

Prijatelj moj, pospremi me do mesta,

med ljudi, ki mimo naju hodijo in

vsi zamišljeni, vzvišeni, ponosni so!
Zaljubljeni le v sebe, a v sebi
zagrenjeni in v duši prazni, plitki.

Življenje invalida, ki srečen in

včasih tudi je nesrečen,
ponos in v uteho, mu le
prijatelj kuža in dobri so ljudje,
ki znajo začutiti bolečino,
pozornost njih, jim tuja ni.

Če se ponovno bi rodil,
objemal bi ta lepi svet, objemal
vse ljudi, da srečni vsi bili.
Če le, lahko ponovno se rodil!...

romano