Bravo Emilija, ljepa!

Jedan nasrtljivac uhvatio zamah.
Preskače obalu i zapljusne nas
silovito nevino, tek igre radi.

Stali su okupani i pas i čovjek.

Nočku želim, romano!

Hvala, dragi Romano, od srca!

-osmijeh za tvoju pažnju i sve najnježnije

Emilija

Emilija,

navdušil me je tvoj akvarel, res je lepo narisan, vidim ga v nežnih, malce zameglenih barvah.

Najbolj pa mi je všeč, kako prikažeš ta strah , ki odpade s človeka, ko spozna, da mu žival ni nevarna.

Sama imam psičko ( majhno ), pa se mi večkrat zgodi, da kakšna mamica svojemu otroku že naprej govori, da je pes hud, nevaren, umazan ... Joj kakšna neumnost .

lp       GJ

Draga "gorskijavor",

-scena je bila upravo tako kako sam opisala. (ogroman pas bez povodca i čovjek koji vrti ogroman štap) -bio je to iracionalan strah, ali duboko doživljen... svi moji stihovi su emotivno proživljeni... Žao mi je što sam vas asocirala na loša iskustva percepcije vašeg malog psića. Podragajte ga za mene. 

p.s. pas iz moje istinite "priče" nije ni "hud", ni "nevaren", ni "umazan"... zato sam tu zgodu i završila stihom "to je dobar pas/ i čovjek mu je dobar"

-osmijeh i pozdrav, od srca

Emilija

Draga Emilija,

tako, kot si v komentarju napisala sem tudi razumela tvojo pesem, ta iracionalan strah je tudi v meni, čeprav imam sama svojo psičko ( Lili ) in vem, da je v večini od nas prisoten.

Skratka, tvoja pesem je čudovit akvarel, ki ga imam pred očmi, kot da mi visi v dnevni sobi.

<3 :)) <3      

Lp     GJ

Ps.: Rada bi ti povedala tudi to, da mi večina tvojih pesmi stopi pred duhovne oči kot slika ( ponavadi  v tehniki         akvarela, včasih kot akril ),  

zato si mislim, da imajo pravzaprav posebno moč izraza, vsaj za mene.