Forum

Anja Golob

Pred kratkim je v širši javnosti odmevala novica v zvezi z letošnjo podelitvijo Jenkove nagrade. Nagrajenka Anja Golob je namreč zavrnila njen finančni del in s tem dvignila nemalo prahu.

Sladokusci poezije pa Anjo oziroma njeno poezijo poznamo že od prej: od njene prve pesniške zbirke V roki (ne spreglejte besedne igre, saj naslov sledi njenemu priimku!), izdane pri Literi 2010, tri leta pozneje pa smo lahko posegli po novi zbirki Vesa v zgibi, ki jo je izdala MK 2013 in za katero je Anja prejela Jenkovo nagrado. Ob tem ji seveda iskreno čestitamo! 

Študirala je filozofijo in primerjalno književnost. 14 let je delala kot gledališka kritičarka in svoje prispevke objavljala predvsem v časopisu Večer. Zdaj se ukvarja s pisanjem ter dela kot prevajalka in dramaturginja sodobnega plesa in performansa.

Oktobra 2013 je skupaj s še štirimi kolegicami osnovala manjšo založbo VigeVageKnjige http://vigevageknjige.org/, kjer je glavna urednica. Ravno v teh dneh bo založba izdala prvo knjigo.

Anja je mlada leta preživela na Prevaljah, nato pa jo je pot zanesla najprej v Ljubljano in od tam precej bolj na sever. Še danes precej časa preživlja v tujini – od Dunaja do Bruslja.

V torek, 25. novembra ob 20. uri, ste vabljeni, da se pridružite virtualnemu literarnemu večeru z Anjo Golob. Obeta se nam zanimiv večer, saj so Anjina stališča jasna, včasih ostra, kdo bi utegnil reči celo "radikalna", njen pesniški jezik pa je izviren, poseben in pred bralcem ne razgrinja le podob, temveč cele zgodbe, sisteme, duhovna in druga vesolja. 

In še to: če ste že pozabili, kaj je vesa v zgibi, to pomeni, da vam ta telovadna prvina ni povzročila resnih posledic :) in se lahko štejete za srečne. :)

Vabljeni k sodelovanju!

 

"Razen da pridi, čakamo te, pridi,
zakleni svoj bicikel, pridi noter, naroči pivo, sedi v prvo vrsto,
sedi zadaj, sedi, kamor hočeš, samo sedi, sedi in prisluhni,
pridi, sedi in ne ploskaj; vemo, hočemo verjeti,
da si nas razumel, dobro vemo, da si se pripravil,
da imaš, imaš tehtno vprašanje, zanesemo se nate –
naš ljubi, dragi Bralec.
Ne bomo pokazali, da smo te prepoznali, ne skrbi,
tvoja skrivnost je z nami varna. Ti samo pridi, pridi ...
in mi, mi bomo brali, brali samo zate."

Odlomek iz Anjine pesmi Čakajoč bralca (Vesa v zgibi, 2013)

 

(Foto: Grace Schwindt)

 
 1 2 3 4 >   Zadnja ›

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:00
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:03

Lep pozdrav Anji Golob in vsem, ki boste nocoj tukaj z nami. Zagotavljamo vam, da vam bo neprimerljivo prijetneje, kot če bi viseli v zgibi. J

Najprej naj povem, da sva bili z Anjo v višjih razredih OŠ sošolki, obe tudi članici literarnega krožka, ki je pod mentorstvom prof. Ive Potočnik pripravljal šolsko glasilo Vigred, vendar pa, če me spomin ne vara, si, Anja, takrat pisala oziroma objavljala prozo, ne poezije? 

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:02
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:06

Dober večer in hvala za povabilo, Aleksandra. Bi takoj v uvodu rekla, da seveda sama svojih stališč ne jemljem za radikalna. 

V odgovor na tvoje vprašanje pa - ja, mislim, da samo prozo. Midve s poezijo sva se zapecali kasneje.  

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:07
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:07

Uh, in kako se je to zapecanje zgodilo (ali dogajalo)? :)

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:09
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:09

Se še dogaja. V bistvu sva v divjem, strastnem razmerju. Ups and downs, you know the drill ... 

 :-)

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:11
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:11

Vsekakor sem bila presenečena, ko sem izvedela, da si izdala pesniško zbirko. Pričakovala sem kakšen odpuljen roman, morda zbirko kratkih zgodb ali kolumn, saj znaš tudi v nevezani besedi biti zelo izvirna (tako se še vedno spominjam tvojega prispevka za maturantsko glasilo Vresje, v katerem si zapisala, da »učenje, skratka, ni ovčereja«). Ali razmišljaš tudi o kakšnem proznem delu oz. ga morda že snuješ? Ali pa ti je dokončno ljubše pisanje poezije?

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:12
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:13

Poezijo sem začela pisati v srednji šoli. Mislim, da ne gre za vprašanje preferenc. Glede proze ... pišem roman, ja, že leta. Ne pridem zraven. Strukturo imam postavljeno, samo izpisati ga moram. Bo, bo. Malo miru in tišine, pa bo tudi to. 


Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:14
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:14

Če ne gre za preferenco, gre za ... kaj? Za "klic"? (Upam, da ne gre za čas ... :))

Zastavica

÷

÷

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:17
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:17

Pozdravljena Anja.

V čem pa sama čutiš razliko pri rabi besed v prozi in rabi teh v poeziji? 

naj se še predstavim; jure


Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:17
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:17

Ne, nobenih "klicev". Pisanje je delo, naporno, trdo delo, zahteva disciplino, vsaj jaz ga ne morem obesiti na "svetost navdiha". Po moje gre enostavno za to, da ene stvari izpišeš v taki, druge pa v drugačni formi. Mojstriš se, bereš, razmišljaš, si v svetu - in raba forme za določeno vsebino postane jasna, inherentna. 

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:20
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:20

Živjo, Jure! Sem odgovorila? Če imaš podvprašanje, na dan z njim! :-)

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:22
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:22

Naše člane, zlasti tiste, ki še nimajo objavljenih knjižnih izdaj pesmi, pogosto zanima, kako priti do tega, da ti založba (zlasti če je ta bolj znana) objavi pesniški prvenec. Kaj bi jim svetovala glede na to, da si že prvenec izdala pri znani založbi Litera, drugo zbirko pa pri »slavni« Mladinski knjigi?

naslovnica

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:23
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:25

Hm, morda vseeno velja tole bolje pojasniti: pišem, poleg proze in poezije, še druge tekste, recimo publicistiko. Seveda je raba besed drugačna, specifična glede na zakonitosti medija, a obstaja, se mi zdi, nek osebni stil, ki iz pisave preseva - odvisno je tudi od tega, koliko je pisava s človekom spojena. Če se s pisanjem ukvarjaš profesionalno, se je najbrž pač težje otreseš. :-) Sama seveda čutim razliko, ko pišem poezijo in ko pišem roman, toda ne glede na to, kaj pišem, nekaterih stvari z besedami še vedno ne morem izreči. 

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:24
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:24

Aleksandra, v odgovor na tvoje vprašanje glede založb: moje prepričanje je, da založbe obstajajo zaradi avtorjev, ne obratno. To velja, da bi se zapomnilo, kot bi rekel Martin Krpan.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:25
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:25

Anja, lep pozdrav,

nekje sem prebrala, da ni dobre proze, če v sebi ne nosi poetičnosti (v najširšem pomenu te besede). Je poanta enako kot poetičnost in ali se s pisanjem poezije lažje pride do tega, da izpoved, ki mora ven, zagleda luč sveta?

Obratno pa pesem ni vedno nosilka zgodbe, čeprav tega za tvoje pesmi ne moremo reči ...

 ?


Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:28
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:28

Lep pozdrav, Lidija, hvala za vprašanje. Osebno na poezijo ne gledam kot na izpoved oz. je ne čutim na način, da nekaj mora ven, tako da to težko komentiram. Glede proze menim, da ima sebi lastne zakonitosti in da je morebitna poetičnost le ena od njih, da pa njene kvalitete ne definira ontološko. Meni so, denimo, pri srcu tako izjemno poetični romani kot skrajno faktografske kratke zgodbe. In ja, moje pesmi se po drugi strani večkrat interpretira kot narativne, s čimer se sama seveda ne strinjam, heh.  

Zastavica

÷

÷

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:29
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:29

:) Si


Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:29
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:29

Glede na to, da si si vrsto let služila kruh s pisanjem odrskih kritiških prispevkov, sem prepričana, da ti je kritika v svojem pomenu, vlogi, namenu že docela domača, da dobro poznaš pasti, v katere se kritika ne sme ujeti, in podobno. Na kaj bi pri pisanju kritike umetnostnega dela sama opozorila? Kako bi opredelila konstruktivno in destruktivno kritiko (in ali slednji sploh smemo reči kritika)? In kakšne izkušnje imaš z obeh strani: torej kot kritičarka in kot – ker si tudi avtorica – tista, katere dela so podvržena kritiki?

Zastavica

÷

÷

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:31
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:32

Vsako delo ima svoj "smisel" ... Kako ali pa zakaj povezuješ te dve strani, pola bi bilo pretirano: prazen list - "poln" list.

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:32
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:32

Kritika je za umetnost absolutno nujna, saj kot njena refleksija tako ustvarjalcem kot konzumentom s svojim utemeljenim preizpraševanjem ponuja neprecenljivo informacijo, poleg tega pa vzgaja okus, lastno kritičnost, vzpodbuja debato, ključna je kot gradnik neke najbolj osnovne mentalne higiene. Najbolj bistveno je zanjo po moje, da je argumentirana. Osebno me resnično niti najmanj ne moti, če kritik moje delo raztrga – dokler ima za to argumente, ki so profesionalni, premišljeni in utemeljeni. Iz take kritike se lahko ogromno naučim, vzpodbuja razmislek, super. Seveda se z njo lahko ne strinjam, kar pa ni tako bistveno, pogledi na stvari so pač različni, jasno. Bistveno je, da odpira debato. Kritištvo pa je poklic in z njim je isto kot z vsemi poklici – eni kritiki so super, drugi niso. Tudi vsi peki ne zamesijo dobrega kruha. Da bi si ustvarili svoje mnenje, je njihovo delo treba brati, kontinuirano, premišljevati o njem, slediti razvoju njihove pisave in dojema. Potem človek nekako ve, kaj lahko iz katere kritike potegne. 

Zastavica

Anja Golob

Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:33
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 19:33

Jure - lahko natančneje vprašaš? Nisem prepričana, da razumem, kaj natanko misliš z vprašanjem ...

Zastavica

 1 2 3 4 >   Zadnja ›

Komentiranje je zaprto!