Jure - s pesniškimi delavnicami nimam nobenih izkušenj, tako da težko kaj konkretnega rečem. 

reči kaj nekonkretnega, daj ;) Bi se udeležila kakšne ... se ti to zdi smiselno?

Aleksandra - tudi mene poezija v otroških letih ni posebej prevzela. Razen Mehurčkov, jasno. LOL

Glede "plagiatorstva": po moje je ključno vprašanje utemeljenosti. Osebno kar naprej kradem, iz pesmi, iz filmov, iz muzike, škatel za čevlje, reklam, ... jemljem, kar se tako zraste z mano, da sama ne morem povedati bolje. To je sicer eden standardnih postmodernističnih postopkov, kar pa me bolj malo briga, v moji poeziji je kar najbolj lastno notranji logiki njenega ustvarjanja, raba pa mora biti absolutno utemeljena oz. premišljena. Jasno mora biti, zakaj. Če nekdo zato, ker nima navdiha, ker bi rad pisal, pa ne gre, iz kakih drugih razlogov, ki jih ne poznam, prepiše pesem nekoga drugega in to prodaja kot svojo pesem, je to pač otročje kitenje s tujim perjem oz. kraja, kar absolutno ni sprejemljivo.

Jure, jaz sem bolj za individualne ure. Ena na ena pa to. ;-)

Jure, Anja bi bila zagotovo zelo koristna na kakšni delavnici - kot mentorica, seveda!

Anja, ali je to, da sta naslova obeh tvojih pesniških zbirk povezana z rokami (pri prvi neposredno, pri drugi posredno, saj v zgibi visimo z rokami), naključje? Od kod zamisel za tak naslov? 

Roke v obeh naslovih so se pojavile slučajno. Naslova prve ne bi razlagala, to je, kot da razlagam vic. Kdor ga šteka, super, kdor ne, ni panike. Naslov druge pa je zame metafora za stanje stvari.

Aha, ampak bo že nekaj na tem slučaju ... :) Navsezadnje v pesmi o rokah govoriš prav o tem - kaj roke znajo ... (več o tem pozneje).

Kakšni so bili tvoji občutki ob pripravi Vese v zgibi? (Zagotovo niti od daleč podobni tistim, ki so te prevevali ob tej telovadni prvini, ki je tudi jaz nisem marala?) Se ti je zdelo, da utegne »to biti to«, torej zbirka, s katero se boš uveljavila (ne glede na to, ali dobiš zanjo kakšno nagrado ali ne)? V kakšnem časovnem razponu so nastajale pesmi iz Vese? 

Živjo, Anja, zanima me, ali si lezbijka. LP. Alenka

Mislim, da okoli tri leta. Vsekakor je pisanje poezije čisti užitek, hkrati pa je, vsaj zame, trdo delo: gre za izjemno kruto življenjsko odločitev. Biti pesnik v Sloveniji danes pomeni toliko odpovedovanja, da bi se, ko bi bila bolj pri pameti, verjetno že vprašala. Racionalno to namreč ni.

Kaj praviš Anja, a si za ? seveda ena na ena, meni tudi drugače ne gre kava dol.

A? :D)

Alenka, živjo - hvala za vprašanje. A naj to razumem kot pecanje? Verjetno si namreč gledala film "Finding Forrester" in ti je znan odgovor na vprašanje o mleku v juhi?

Na naslovnici Vese v zgibi je (netipična) risba žuželke. V kakšni povezavi je to z naslovom/vsebino zbirke?

Heh, Jure, hvala za povabilo, ampak z ukom se ta čas še ne ukvarjam, mislim, da še ne znam dovolj. :-) 

Aleksandra, o naslovnici Vese v zgibi - to pa je vprašanje za Kajo Avberšek, oblikovalko knjige. Kaji je s celostnim oblikovanjem (upam, da so bralci opazili divje seksualjenje na veznih listih) uspel presežek, ki je knjigo absolutno oplemenitil. Navdušena sem nad njenim delom, izjemno pa jo cenim tudi kot človeka.

V povezavi z enim prejšnjih vprašanj in odgovorov tu še nekaj iz ene mojih najljubših iz Vese v zgibi:

Anja Golob

S TEMI ROKAMI

S temi rokami,

kaj delam z njimi, za kaj so mi?

Te roke, šle naj bi med knjige,

razpirale liste, obračale platnice, zagnano,

radovedno?

/.../

Te roke – znati bi morale ljubiti,

/.../ 

da bi se mogle nato v stiku s kožo razplamteti,

zagoreti v neučakanem ognju opotekavega božanja,

praskanja, drgnjenja, draženja, trganja, vasovanja,

hrepeneč, da ta čudežno čutna tkanina njene kože

nima konca?

No, pa ne – ne te roke … Kar edino znajo, je držati

druga drugo za tolažbo …

in tu in tam pisalo.

Zanima naju še, če boš imela kakšno branje do konca leta? Če ne, bo menda padla večerja v troje... Alenka & Majda

Ko berem tvoje pesmi iz druge zbirke, občutim, kako s svojo poezijo prestopaš bregove »poezije« kot take. Tvoje pesmi niso le pesmi in niso prozni utrinki niti pesem v prozi, sploh jih ni mogoče, vsaj ne zlahka, »ukalupiti« v znane literarnoteoretske oblike. Če ponazorim z nekaj citati:

S kakšnim mirom ležijo na hladni travi

živali, ki čakajo na smrt! /…/ Brez

prestanka so tu, kadar jih ni, rastejo tam,

kjer ležijo sicer, zgubane sence in dihajo v prst. (Krave in čas)

Ker smo včeraj stanovali drugje,

smo tam pustili vse svoje premoženje;

tako zdaj tu, danes, nikakor ne moremo

pomesti pred lastnim pragom. (Včeraj je bilo vse lepše)

Ženskam z lepimi nogami je dovoljeno več kot drugim.

Na primer, da hodijo po cesti in ne po pločniku,

pa vsi počakajo, nihče ne hupa, razen iz odobravanja. /…/

Umnost, uglajenost, ubogljivost.

Ne, nikakor ni enostavno biti ženska, toda nikjer težje kakor v

ženskih vecejih. Kjer je ženska ženski najbolj volk. (Prvi spol)

V takih in podobnih verzih je opaziti in občutiti morda nekaj »filozofskega« (kar najbrž ni naključje?), a vendarle prizemljenega – filozofija, ki se je spustila s svoje hermetične in vzvišene prižnice ter zakorakala naravnost med ljudi in tudi naravnost vanje. Od kod prihajajo take pesmi, torej pesmi, ki jim ne moremo ravno reči osebne/izpovedne – razen če s tem mislimo na osebno izpoved človeštva kot takega? Pa še podvprašanje: v pesmi navajaš tri U-je, tri (ženske, zaželene?) lastnosti: umnost, uglajenost, ubogljivost. Prva je dobra; druga je koristna; pa tretja? Kako jih vidiš ti?

Alenka & Majda: načeloma ločim delo od užitka, vsekakor pa se dam lahko, če gre za suši, pregovoriti, če se izrazim z znamenitimi besedami Joeya iz Prijateljev, to put my hands together. Ampak, nisi mi odgovorila, Alenka: naj tvoje vprašanje o svojih spolnih preferencah razumem kot pecanje? 

pa je sploh možno imeti to znanje, ali ni pot skozi jezik nekaj kar bi lahko ostalo surovo, da ne rečem nedolžno? - vsaj nekaj, ki izključno samo premika človeka v "pot" svojega življenja. saj imamo drugih početij na pretek, kjer si lahko podajamo znanja, veščine, trike, krivine ... Naj poezija ostane čista? ali jo moramo vsi znati?