Solze svetega Lovrenca


SOLZE SVETEGA LOVRENCA SOLZE SVETEGA LOVRENCA zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme bliski parajo jug prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi nočni labirint zamira dež raste v naliv prazni nebo blato pred zdrsom odšteva sekunde čutim izdihe hiš stari oreh ječi v vetru razmočene veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave kaplje med orehovimi prsti poslušajo burno pesem dežja zapeto skozi prostornino kovinskih žlebov za droben hip obvisijo zanihajo mimo oken odjokajo kot solze HIŠA zgrinja se teža temni kupola noči v glasnem molku drhti vesolje v mrežo nepredvidljivega razprta perutnica dežja podivja pada kot slap noči nebo se ruši pljuska streha pretaka svetlobo bliskov na strmini z nogami globoko v blatu ječi hiša v sprano jutro se dviga burja upanje prihaja skozi odsev vode v slutnji sonca CESTA zavita v temačen odsev strel črno sije v mokrem asfaltu spolzko blato jo cefra spreminja v čipko z nevidnimi lovkami globoko v podkožje grabi bok strmine v nuji ostati se vanjo zažira proti jutru zadiha burja plosko ji zavalovi čez strme serpentine igrivo odpihne oblake cesta si oddahne v kovinski svetlobi zvezd s pridihom komaj rojenega svita se spušča v dolino NEBO nizko visijo oblaki sredi težke teme prenapolnjeni vrči pljuskajo hudournike dežja ki pronica globoko v razmočeno prst potem zajoka strmina in noč zatrepeta v jutro burja zapiha vse do obronkov jasnine svetloba zadiha skozi pelargonije na oknu jutro je NOČ nebo se zagrinja v zraku prasketa nemir za zaveso naliva se utaplja dan bliski odsevajo od mokrih streh ihti strmina proti jutru polzijo strahovi misli se izgubljajo na brezpotjih tonem v privid obup obvisi na obronkih svita dviga se burja prinaša olajšanje PSIČKA noč stresa naliv za kulisami groma plapolajo bliski blato prepreda mreža prikazni psička zavija skrita za prvinsko govorico volkov zaupljivo pripadnost odseva v ogledalu oči čisto spodaj skriva bojazni zacvili trepetaje popraska na vrata DEKLICA odhajaš mala srdit boj bije ranjena Zemlja razpoke v steni za brezzobimi nasmehi skrivajo strahove starša upata da v režo usode posije sonce odhajaš dojenčica tja ker boš varna tja kjer ne ječijo zidovi ne polzi blato ŽENSKA zaskrbljeno pogleduje na platno neba tja kjer se rišejo bliski naliv hrumi združen z gromom spleta nemir med nitke spomina vnaša bojazni vsaka misel ustvari po nekaj slepih ulic obup steguje roke razliva se v jezero teme v daljavi zalaja pes noč zaniha v jutro zapiha burja s pridihom svežine polni pljuča da čutiti razdalje in prostranstva nekje na robu se izlušči zven tihega sožitja STAREC v labirintu naliva postaja dom samo še past razbrazdane slutnje prehajajo v jeke prisluhov starec oddrsa na nadstropje vdan v neizbežno leže k počitku NOČ, STRMINA SE UGREZA preko neba razgrinja ponjavo hudobnih orjakov naliv bobni izza sivin preglasi sipino molka pljuva v strešne žlebove pronica globoko pod nanose grozi z gmoto blata sesipa barko gotovosti v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca narašča JUTRO vrtinec vetra vsrka skrbi bledikavo odseva v gostem neurju zdrobljeno ogledalo burja odriva oblake suši nebo spreminja barvo se odpira zora zatrepeta v soncu ujeta v svetlobo prinaša sijaj na novo zlepljenega mozaika DOM mala prihajaš po gluhih poteh čez razmaknjen asfalt zapuščaš mirnost mesta otroško posteljico v svetlobi neona prihajaš domov v hišo visoko na raztrgani strmini