Zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme.

Slepeči bliski parajo jug.

Prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi labirint lepljivega zraka.

Zamira.

Dež raste v naliv,
prazni nebo.

Blato
pred zdrsom
odšteva sekunde.

Čutim izdihe hiš.

Stari oreh
ječi v vetru.

Razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave.

Kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja,
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.

Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo.
Kot solze.

Lea199