Zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv,
prazni nebo.
Blato
pred zdrsom
odšteva sekunde.
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh
ječi v vetru.
Razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave.
Kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja,
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken
odjokajo.
Kot solze.
Lea199