zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski

naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni

vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic

obup steguje roke

razliva se
v jezero lepljive teme

v daljavi zalaja pes

noč zaniha

v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva

nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja

Lea199