Pretresen od neupravičenega 

klicanja svojega imena

zbora ali horde

samozvanih stihoklepcev,

je Orfej zajokal.

Solza je padla na Apolonovo liro

in izvabila komaj slišen zvok,

podoben ihtenju metulja v jantarju,

vendar tega žalostni Orfej ni slišal,

zasmehovan in prestrašen

zaradi nenehnega odmeva svojega imena.

Utrga se mu težak vzdih,

namesto z besedami pesmi se ovije

z molkom kot s plaščem,

neprosojnim in temnim,

ostane nem pred hruščem

tolikšne množice brezdelnežev.

Kaj pa naj bi storil ubogi Orfej,

razžaloščen zaradi nespoštovanja,

ponižan in užaljen

zaradi nemilozvočne pesmi,

odpete baje njemu.

Nežno je objel Apolonovo darilo,

kot da ga ščiti pred nesmislom,

se še enkrat ozrl

na prodajalce pesniške megle,

ki neusmiljeno in neprizanesljivo

vlečejo njegovo ime

po blatu lastnega neumevanja.

Spet je spustil solzo otožnico,

tako bistro kot je njegova pesem,

jim odpustil

in odšel.

Marko Skok - Mezopotamsky