O naslovu in kosu inspiracije:

V katerih fizično-mentalnih razsežnostih smo sposobni doje(ma)ti stvarnost: med neskončnim in končnim, celoto in delcem, univerzalnim in specifičnim, nujnim in naključnim, v odvisnosti in neodvisnosti od hierarhičnih sestavov. Koliko nam pri  dojemanju pomaga ali nas ovira jezik. Je jezik namenjen sam sebi, je univerzalen kodni sistem ali določeno/posebno/specifično orodje v rokah posameznika. Bolj ko pogledujemo proti dimenzijam »stvarnosti«, ki niso v istem ali neposrednem redu z ustaljeno človeško perspektivo, bolj se zanašamo na moč jezika (logosa, mišljenja), ki naj bi zmogel opisati tudi bolj abstraktna doživetja (za »dokončna« fizična poskrbijo že računalniške simulacije). Razpeti smo med skrajnostma dokončnega smisla (za vse) in naključno izdvojenega končnega delca. Se je treba opredeliti za neki filozofsko-življenjski pristop, npr. za »finito particular«? Morda (izgubljeno) vandramo od enega k drugemu ...

Ti različni pogledi v pesem vnašajo notranje napetosti: dokončni smisel se raztaplja v univerzalno, uniformno pojavnost posameznega. Že nekaj posameznih drobcev pa zavzetega opazovalca lahko  preplavlja s čudenjem nad posebnostjo posameznega. V kakšnem odnosu je posamezna črka do besede do jezika do pesmi. Je tudi njihova vrednost določena z umestitvijo na določeno mesto na hierarhični lestvici? Recimo, da je »poetično« tisto, kar je presežno. V čem je čud(ež)na poetičnost pesmi. V morju razčrkanih besed, v posameznih upesnjenih drobcih  … . .  .  . . .    ….  . (v prazninah med njimi?), v pesmi s specifičnim sporočilom?

V tej pesmi se me dotakneta odnosa vezanosti in nevezanosti. Vrednota  kot izraz verovanja oz. ideologije izkazuje vpetost v hierarhični sistem, beseda pa, kot smelo ugotavlja ls; »ni del« posameznika, temveč ga presega. S svojo presežno vrednostjo pa beseda obenem napolnjuje prostor vmes med dvema posameznima subjektoma v odnosu. Pesem je prepoznan drobec, v katerem subjekta naključno spoznavata kot nujno, posebnost pesmi pa ni več v nekakšni izdvojenosti, temveč čudežnosti. Odnos med subjektoma je »natančno« prepoznaven ravno po pesemski drobcih. Tukaj bi zdaj lahko že spet začela nov krog preizpraševanj, ali je pesem kot taka že »dokončna stvarnost« ali metafora zanjo. Ali pač je, kar je. Tako to razumem, ni pa lahko. Ampak kdo je rekel, da mora biti lahko.

Pesem je zanimiva zaradi zgoraj nakazanih filozofskih razsežnosti logosa, poetičnega. Pa tudi z bolj praktičnega jezikovnega vidika. V pesmi se (verjetno kar) bp na različne načine spopada z večpomenskostjo portugalskega (tudi angleškega) pridevnika »particular« v primerjavi s slovenskim pridevnikom »partikularen«. Kako zajeti vse pomene »particularnega« v eni slovenski besedi? Tja, menda ne gre. Zato bp pomene predstavi po drobcih po vsej pesmi, pesem kot celota pa predstavlja večpomenskost izraza. V portugalščini, za razliko od angleščine, ima »particular« še en zanimiv pomen:

adj. 1. Que pertence exclusivamente a certas pessoas ou coisas.
2. Individual, pessoal.
3. Detalhado, circunstanciado.
4. Especial.
5. Não público; que tem caráter privado.

http://www.dicio.com.br/particular/

Pomeni tudi »zaseben«, npr. detetive particular - zasebni detektiv. »(In)finito particular« v portugalščini zadobi še toliko bolj intimen značaj.

Še glede prevoda »pecking order«. »Hierarhija« je prevod z nadpomenko za hierarhično ureditev odnosov dominance in podrejenosti v skupnosti oz. družbi, najprej opažena in opisana pri kurah:

http://www.youtube.com/watch?v=V0u5RK_IL6s

Družbeni vzorec je povezan z evolucijskim načelom »survival of the fittest«. V okviru financ se termin »pecking order theory« različno prevaja, npr. teorija vrstnega reda, teorija hierarhije odločanja, teorija hierarhije financiranja. Posebej zanimiv prevod za »pecking order« pa sem zasledila v delu B. M. Zupančiča:       rangirana moškost.

http://www.ung.si/media/storage/novice/2013/01/21/Prva_od_suhih_krav.pdf

Pa poglejmo, kako deluje v bp-jevi pesmi:

veruješ, a ne moreš verjeti
da je vsaka vrednota
neločljiva od rangirane moškosti

 jezik je včasih še dosti bolj natančen

:) Naj ostane v izvirnem zapisu …

Kudos!

Jupiter

Glede na to ljudje prisegajo na snovnost, in poznajo tri njene ravni, a je vse bližje tudi znanstveno spoznanje, da ima materija več razsežnosti, za sedaj so jo oklicali za "temno snov," (etrska materija), lahko rečemo da zelo malo poznamo, ne le bližnji planetarij, temveč in predvsem tudi sebe. Beseda je del mene, le lastiti si jo ne morem, oziroma bolje da ne, ker se avtomatično izključim iz še neznanih sosledij. Vera, okoli katere se krešejo silna mnenja, je pravzaprav magnet, koliko ga rabim, toliko privlečem esenco Logosa. Pravzaprav je materija najbolj oprijemljiva iluzija, blagor vsakemu, ki to spozna.

Svit, narejeni smo iz različnih zvezdnih praškov. Enim je bližja snovnost, drugim kaj drugega. Ta pesmica je pa natančno zate:)

http://www.youtube.com/watch?v=NGeYzX25yFg

Lep dan,

Jupiter!

Seveda, snovnost je pač del vseobsežne energije. Nekoč sem bral kako je nek ruski znanstvenik razmišljal o Jupitru, (ki je ogromen in plinast), da ne ve-mo ali se ohlaja ali postaja sonce, sicer pa so v domeni eterske materije vsi planeti v našem osončju naseljeni, od tod nas obiskujejo s plovili planetarni sosedje, eno od razpoznavnih znamenj njihovega obstoja so agriglifi na mnogih žitnih poljih po vsem svetu.

Hvala za podčrtanko in izbire in visoke redove.

Omenil bi le, da sem sledil etimološkim povezavam, kjer tako čud, kot čudnost in čudovitost menda pelje nekam proti kudos, zasluženi hvali in (morda tudi ne v vseh primerih najboljšem) slovesu. Prav tako vrednosti in vrednote proti postavljanju v vrste, redove, "na svoja mesta", tako kot velja tudi za pecking order, hierarhija pa je etimološko iz drugega vica, čeprav tudi ni čisto mimo. Logos kot beseda res nastopa v pesmi, ta pa še ne implicira nobenega reda in vrst, kaj šele kakšnega partikularnega. Nisem pa preverjal za vseh šestnajst pomenov besede red, koliko vsak prispeva k večpomenskosti.

Prav tako ima lahko končnost (naprimer količine zvezdnega praška) s koncem morda nekaj manj skupnega, kot konjskost s konjem, je pa partikularna konjskost lahko čisto konkreten konj, če ni ravno slika ali kakšna drugačna reprezentacija, v kateri prepoznamo konja, partikularna končnost pa je lahko tudi samo kontrast s partikularno neskončnostjo. V nekaterih primerih je najmanj ena od teh možnosti iluzija.

Nisem pa želel nikamor privezovati duha, nasprotno, priznavam mu lastno pojavnost in morda celo nekaj skrivnosti.