Utapljam se v ulicah sveta.
Tenka sled leti v nebo.
Ni me v ječi spomina.
Pometla sem vodnjake
s trgov in ulic sveta.
Nič ni ostalo.
Samo večno spoznanje
minljivosti ustvarjenega.
Nič več me ne preseneča,
kajti vse ničevnosti
niso nič v primerjavi
z potmi mojega uma,
ki išče vedno nove oprimke,
za izhod iz kaosa poiskusov.
V nenehnem boju
se vse blatne poti združijo
v obilje sočutja do najmanjšega
in najbolj zgrešenega idealizma.
Sivina odgrne mojo barvo
in mraz nariše ledene rože.
Kot okostnjak polna upanja
še vedno blodim po iluzijah
in v upanju čakam
na občutek,
da sem živela in ljubila.
V koščkih bolečin
čakam tvojega objema.
Nič - kar nisem
prikličem v obstoj.
Učim se vrteti čas
v kroge večnosti.
Med prsti pa polzi življenje
kot puščavski pesek.
V pesmi izstopata verza
Učim se vrteti čas
v kroge večnosti.
Pesem je zgrajena iz (simbolnih) podob fizičnega sveta in tvojih razmišljanj in občutij, ki razlagajo pomen podob. Menim, da bi sporočilo izpostavljenih verzov še bolj zadelo, če bi spregovorile predvsem podobe. Sama zase veš, kaj ob pesmi občutiš, bralcem pa prepustiš, da se jih podobe dotaknejo glede na lastno doživljanje.
Npr. v zadnjih verzih lahko izpustiš "življenje kot", saj deluje kot klišejska razlaga:
Med prsti pa polzi življenje
kot puščavski pesek.
Lp,
Jupiter!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: madali
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!