zbiram trenutke
zadovoljstva po opravljenem delu
takrat se skozme razliva toplina
in za hip pozabim
na boje brez ustreznega orodja
na dolge poti čez puščave
na razbolele ude in utrujenost
na blodenje po labirintih
na molk in tesnobo
na koncu je vedno zid
ali nerazrešljivo vprašanje
zbirka trenutkov pa je vedno večja
skrivam jo nekje na dnu
pod skorjo spečega vulkana
Všeč mi je ta samopreizpraševalna pesem. Morda bi odstranila ta del:
...
na koncu je vedno zid
ali nerazrešljivo vprašanjeki pride iz ust nenasitne zveri
nikoli ne bo dovolj dobro
zbirka pa je vedno večja (morda zbirka česa?, da se vrneš na izhodišče)
Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala, Ana.
Sem poslušala tvoj nasvet. Ker pa sem sprva izhajala iz tega, kar je sedaj zbrisano, sem morala spremeniti naslov, ker samo beseda "Nikoli" morda zmede bralca.
Če je potrebno ponoviti, kar je nakazano na začetku (zbiram trenutke ...), da bralec ne izgubi rdeče niti, sem to ponovila.
LP, mcv
Melanholična pesem o notranjih bojih, ki spremljajo življenje in vse, kar prinaša. Naslov - vprašanje, ki je dostikrat notranji odgovor, človeka včasih potiska naprej, včasih pa ga razoroži in zaustavlja. Ni rešitve, le vprašanje, kdaj bo tisti vulkan izbruhnil ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!