Hladno decembrsko vreme,

predstava kakršno lahko pripravi

le vsem znana ruska zima.

Popolnoma neresnične pokrajine,

prav takšne kot iz romana grofa Tolstoja,

pravljične in strašljive obenem.

Vlak z dvomestnim številom vagonov

se počasi pomika skozi belino.

Okna so zamegljena, sivkasta in motna.

Od znotraj se zdi, da se panorama

poigrava z očesom opazovalca.

Da nenehno ponavlja iste prizore.

V vagonu restavraciji je prijetna gneča.

Boršč, nekoliko vodke in vsakdanji čaj

napeljujejo pogovor na običajne, vsakodnevne teme.

Občasno se pojavi še čudak z balalajko

in tedaj se ure in dnevi spremenijo v glasbo,

potovanje pa v neresnično in komaj predstavljivo doživetje.

Včasih pridejo na čaj tudi damice,

s pridušenim hihitanjem, tako nemarno in elagantno,

prav nič zmedene od občudujočih pogledov prisotnih.

Nekoč je ena izmed njih namignila,

da je  pravzaprav vnukinja nekega plemiča,

že zdavnaj pozabljenega v času prevratov.

In v tej in takšni, raznoliki druščini

izginjajo kilometri pod tračnicami in tramovi,

ki neizogibno prinašajo konec potovanja.

Ne spominjam se več natanko, koliko dni

in koliko noči je vse to trajalo,

pomnim le, da je bilo davno in mikavno.

Nekako, kot da so bile še sanje drugačne,

premešane z resničnostjo, dosegljive in blizu.

Ali se mi je takrat tako le zdelo.

In potem, naenkrat, brez posebnega naznanila,

ob razvlečenem žvigu lokomotive, kot da je vse izginilo.

V  beli ruski noči je kompozicija počasi prispela v Omsk.

Marko Skok - Mezopotamsky