Poslušam tvoj glas posnet

iz posedle gladine žveplove kisline.

Poslušam ga kot litanijo okovanih src.

Iz pepela že poganjajo ciprese.

Ne znam se več pretvarjati,

da je samo konec.

Mrliški trak iz tvojih slanih

ran ovija vrat, besede so kot gosti kamni.

Tvoji kodri so zlati ornamenti,

ki kdaj zarežejo med te oči,

razpokane ikone,

te čistinje smrti in kričanja,

te oči krvi brez sonca,

te oči kristalnih kelihov, staljenih kron,

čaščenja kostnega kadila

in te oči opolnoči zasanjane v jok,

nebule edinih solz,

ki so si drznile razbiti moj impulz.

log