Nebula

Poslušam tvoj glas posnet

iz posedle gladine žveplove kisline.

Poslušam ga kot litanijo okovanih src.

 

Iz pepela že poganjajo ciprese.

Ne znam se več pretvarjati,

da je samo konec.

 

Mrliški trak iz tvojih slanih

ran ovija vrat, besede so kot gosti kamni.

Tvoji kodri so zlati ornamenti,

 

ki kdaj zarežejo med te oči,

razpokane ikone,

te čistinje smrti in kričanja,

 

te oči krvi brez sonca,

te oči kristalnih kelihov, staljenih kron,

čaščenja kostnega kadila

 

in te oči opolnoči zasanjane v jok,

nebule edinih solz,

ki so si drznile razbiti moj impulz.

log

Ana Porenta

urednica

Poslano:
30. 05. 2014 ob 21:03
Spremenjeno:
31. 05. 2014 ob 19:37

Zanimiva meglica med dvema svetovoma, morda med mrtvim in živim, med sanjskim in resničnim, preteklim in prihodnjim. Bogat jezik in zven besed dajejo pesmi vzvišen karakter,  povzdigne ji  večpomenskost. Čestitke,

Ana

Zastavica

log

log

Poslano:
04. 06. 2014 ob 17:55

najlepša hvala za komentar in podčrtanko! :)

lp, L

Zastavica

log

log

Poslano:
10. 06. 2014 ob 15:07

mislim, da bo tole končno končna http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/95543/nebula_

lp, L

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

log
Napisal/a: log

Pesmi

  • 26. 05. 2014 ob 20:17
  • Prebrano 629 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 191.51
  • Število ocen: 8

Zastavica