Slišim tvoj glas posnet

iz posedle gladine žveplove kisline;

poslušam ga kot litanijo okovanih src.

Iz pepela že poganjajo ciprese.

Ne znam se več pretvarjati,

da je le konec.

Mrliški trak iz tvojih slanih

ran ovija vrat,

besede so kot gosti kamni.

Vsi jeziki glav svetnikov so zariti

globoko v trhlo listje,

ki je umrlo

zate, samo zate.

Maske senc

pod črnimi dežniki

v razpadli tišini obrnjeni vnic,

in zrak je slep in prazen tvoje sape,

ne dih ne krik

genijalnosti ga ne prešije.

Iht se zlomi v krču,

korak obstane v gibu —

In tvoji kodri, zlati ornamenti,

kdaj zarežejo med te oči,

razpokane ikone,

te oči ekstatičnih vzklikov in zanosov,

te oči krvi brez sonc,

te oči vijoličnega pliša,

to čelo mrtvobelih kelihov,

dlani staljenih kron,

te nohti segajočih src po sli in slavi,

blazinice iz oglja in kadila,

ta usta slabih poslovil,

zapestja ostrih udarcev in besed,

ta ušesa Šostakoviča in Stalina,

te trepalnice okostenelih sanj in krivde

in obrabljenih napak;

in te oči opolnoči zasanjane v jok,

nebule edinih solz,

ki so razbile moj impulz.

In popadale kot drobci v travo.

log