Nekoč se duša bo na najdaljšo pot podala,
kjer bo nove dimenzije spoznala,
se svojim dragim pridružila,
se osvobodila.
Nikar ne jokaj dragi mož,
saj s šopkom rož,
jo našel boš,
tam, kjer duše bivajo v nebesih,
ko fizično zapustijo dom v svojih zemeljskih telesih.
Naj telo v pepel se spremeni,
naj objame vse ljudi,
naj za trpeče, bolne, poskrbi …
En ščepec raztrosite jo tam v zelenem gaju,
da počivala bo v nebesnem raju,
da ptice ji bodo pele,
da gozdne vile z njo pod drevesi bodo sedele,
da duša bo od sreče svobodno vpila,
da želja se bo izpolnila.
En ščepec raztrosite jo v morje,
da gledala bo čarobno tam obzorje,
da spremenilo se bo valov šumenje v hrepenenje,
da zaživela novo bo življenje,
da duša bo od sreče svobodno vpila,
da želja se bo izpolnila.
En ščepec raztrosite jo vrh gora,
da duša bo svobodno dihala,
da jo mraz in veter bosta brila,
da sonce in sneg jo bosta grela - ohladila,
da duša bo od sreče svobodno vpila,
da želja se bo izpolnila.
Da, to bo svoboda!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda12345
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!