Mudi se ti na stran
življenja. V zavitem curku
se zavest vsrkava v brezdno
smaragdnega očesa.
Na gladini kamnitega kotla
včasih zabrbota.
Tovarišica, vaša maternica
je kot kraški sifon.
Ste rodili kaj živih otrok?
Eno telo se je pustilo ekstra—
hirati. Lesket delcev. Valovi
v gravitacijskem polju.
Na gladini kamnitega kotla
včasih zabrbota. Nekje
v globinah je gotovo živa.
Ker še zabrbota, je gotovo še živa. Gravitacija le laž, magnetizem je resnica in življenje. Samo večkar se je treba namagnetiti, četudi le s pesmijo ali dobro zgodbo ali le z dovolj globokim pogledom v smaragdnozeleno. :)
Lp
Mi je dala misliti. Barva. :)
Poslano:
03. 05. 2014 ob 16:42
Spremenjeno:
06. 05. 2014 ob 09:18
Divlje jezero
Žuri ti se na stranu
života. Krivudavim curkom
se svijest srče u bezdan
smaragdnog oka.
Na površini kamenog kotla
pokatkad zažubori.
Drugarice, vaša maternica
je kao kraški sifon.
Rađate li išta žive djece?
Jedno tijelo je dozvolilo da ekstra-
hira. Blijesak djelića. Valovi
u gravitacijskom polju.
Na površini kamenog kotla
pokatkad zažubori. Negdje
u dubinama je sasvim sigurno živa.
Lp, breza
Smaragdno oko Divjega jezera - Idrijska znamenitost
Ob tej pesmi se mi vedno odpre slika tega jezera, ki je eden najskrivnostnejših pojavov v naši bližini. Ob vsaki spremembi vremena se obleče v drugačno podobo.
Ni čudno, da je navdahnilo tudi tvojo pesniško muzo, Jupiter, da je izzrcalila izvrstno podobo nekega doživljaja. Čestitam.
PS: poskušala sem pripeti fotografijo, a je ne prikaže.
Lep večer
Andrejka
Poslano:
04. 05. 2014 ob 15:28
Spremenjeno:
06. 05. 2014 ob 09:17
pi, breza, Andrejka, vsak posebej hvala za doživet odziv.
pi, sem tako postavljena na to Zemljico, da gravitacije ne morem prezreti ... :)
breza, hvala za hiter in vživet prevod! :) ("Tovarišica" je mišljena kot "naslov za odraslo žensko v socialističnih časih")
Andrejka, Divje jezero res mogočno malo očesce, pa tudi sicer je kraško preigravanje med zemljo in vodo vir metafor in preslikav. Ena od povezav:
Lp, Jupiter!
urednica
Poslano:
04. 05. 2014 ob 17:07
Spremenjeno:
06. 05. 2014 ob 09:17
Divje jezero doživljam kot metaforo za žensko, ki pod gladkim obličjem skriva (ne)zmožnost nadaljevanja svojega poslanstva, pa naj bo to rojevanje ali ustvarjanje, čeprav je v njeni notranjosti prostran neznan svet ... seveda deluje tudi kot oda resnični vodi in njenim pogoltnim globinam. Čestitke,
Ana
Ana, hvala za razmišljanje o svetovih v pesmi in podrčtanko. Lp, Jupiter!
Jupiter, hvala za namig, popravljeno drugarice :-))
Lp, breza
Poslano:
02. 06. 2014 ob 23:15
Spremenjeno:
02. 06. 2014 ob 23:36
biti tiho
ko vesolje buta ob lobanjske stene
biti
ko ni nikogar
temneti
sredi smejoče plaže ramen
kakor vejica
sredi pik
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!