Odpreti se hočem v oblo,

obrusiti ostre robove kvadrata,

dela me težko in pritlehno,

vrhovi trikotnikov me zbadajo,

vsak kot bi želel biti vrh,

žalost piše solze na svod bivanja,

ker se kocka ne prilega krogli,

vzdihi opoja delajo meglico,

ko krog leže v kolut.

Dam se brusiti spiralam vsakdana,

opekastim likom, ki spotikajo,

besedam, ki jahajo strele,

ležem na oval ponujena svetu,

da me prežveči

in mehko se upognem v velik lok,

sprimem s teboj,

krožnica sva,

v sredini utripa srce

uglašeno na pradavni pulz stvarstva.

pi - irena p.