Pred nekaj dnevi mi je v roke priletela Milanova nova pesniška Zvez(d)a, zato verjetno pesem berem še nekoliko pod vtisom razpetosti, napetosti ali vzpostavljanja zveze med stvarnim in nestvarnim oz. nesnovnim, ki v tej pesmi svojo metaforiko zajema iz drugačnih svetovnih predstav. Spominjajo (me) na pogorelost motivov grafika Franceta Miheliča.

"Vrana" kljuva globoko v stisko človeka, ki čuti, da je pot do cilja počasna, stvar zaupanja, predvsem pa lastne volje.

Pesem kot nalašč za pobožični čas, za temačne volčje noči, ko so stari s kresovi pospremili nov vznik svetlobe.

Čestitam,

 Jupiter!

 PS Razmisli, ali bi izpustil ali preoblikoval publicistični kliše »le še vprašanje časa je, kdaj …«.

ja, Jupiter, hvala za podčrtanko.

O tej zadnji misli sem dolgo razmišljal. Tudi meni ta oblika ni najbolj posrečena. A želim s tem sporočilom zaključiti. 

Morda najdem boljšo.

Morda mi pa kdo od bralcev pomaga?

Taka kot je je čist dobra

Brez zadnjih dveh verzov, ali pa samo: in vrana odleti. 

Lp, Ana

Milan,

ena vrana še ni vranja jata :)))

Ne tako črno, no ... to so brihtne tičice ...

Si že videl, kako mečejo orehe na cesto, avto stre lupino, one pa ... njam :)) ?

Skratka, prvo čestitka za pesem, potem pa ...

srečnega in zdravega, ker letos se ne vidiva več :)))

Čin-čin,

KIA

Ana, hvala za predlog. Bom še razmišljal. 

Kia, ooooojj!

ja, ni jata, ampak, kjer je ena, jih je zagotovo še več.

in to sem imel res priložnost videti, kako spušča oreh. in se hkrati z njim (ob njem) spusti na tla. verjetno, da ji ga katera druga ne sune ...

pa brez skrbi, mojega smeha ne bodo strle, nene ... 

in k tej pesmi sodi tale slika ... je v bistvu neke vrste izvir za to pesem:

Namig: poglej moj rojstni datum, nato svoj rojstni datum, odpri indijanski horoskop :)))

Vrana vrani ne izkljuje oči :)))   (pomežik)

ps. nenene smeha pa že nenene ...

Fajn bodi,

KIA