Reka

Temna siva burja hladno piha,

po kamniti poti, ki vijugasto pelja,

po robu gozda in vseskozi niha,

v daljavi slišati je glas voda

Kako tihotna si in kdaj deroča,                

čutna v simbiozi si somraka,

bregova tvoja rožno sta cvetoča,                                                                                  

tihote šelestenja nima reka vsaka                                                    

Na tvojem bregu se počutim srečno,

ko vso zajamem te z rokami,

napolniš z mirnostjo me ti za večno,

odsev v vodi me za večno omami

Ti lepota rečna moja mila,

ki jo kažeš včasih tudi sred noči,

ne daj, da mirnost bi te kdaj minila,

udari znova vedno ti svoj val strasti

Včasih se zazdiš mi ti naduta,

nedostopna kakor trnjev cvet,

kot da z biseri bila ti posuta,

in oklepal bi te zase večni led

Ti znaš veselo žlobudrati,  

lepote večje videl ni veliki svet,

v tebi rosno mirnost je zaznati,

opiše s to besedo te poet                                              

Bregovi nagovarjajo se v rdeče,

grmi raznobarvni vsi cveto,

ob tebi vse ponuja se dehteče,

naj vse to v moje vpije se telo

Dragonja lepa moja očarljiva ,

naj valovi večno ti zvene,

nikdar ne bodi ti lažniva,

tihotno naj ti trave šeleste

ironman