Kovinska postelja ti je že (pre)dolgo neudobna,

ko zaslišiš svoj priimek.

Na vrsti si.

Od sreče pred seboj zagledaš Ljubljano,

tisti težko pričakovan kraj,

kjer vsi čakajo nate,

z vsem tistim kar potrebuješ.

Med tem ko zapiraš oči

in se trudiš,

da čim prej prispeš,

da ne zamudiš tiste pomembne sekunde,

sunkovito izteguješ roke v oprijem

in brcaš z nogami.

Želiš se prehiteti.

Od naprezanja ti iztopijo žile na vratu.

Še malo, še malo 

in že tečeš po dolgem belem hodniku,

kjer se ti vsi prijazno smehljajo.

Sprejemajo te z odprtimi rokami.

Rešen si!

Uspel si še pravi čas!

A tu ni ne ure in ne časa,

le oče in mati in tete,

ki jih že dolgo nisi videl.

S strahom odpreš oči,

ko tvoj pogled ujame

le majhne rdeče plamenčke

v tlorisu, ki ti je zelo znan.

Neni