Najbrž pa v primeru mojih zadnjih treh ali štirih zbirk res ne moremo več govoriti o sporočilnosti pesmi v klasičnem pomenu besede in o utečenih pesniških sredstvih ali načinih. A to je bolj vprašanje za strokovnjake, za literarne kritike  … Sporočilnost gor ali dol, o moji zbirki Zajec v katedrali so z naklonjenostjo in s simpatijami pisali razni recenzenti (Milan Vincetič, Matej Krajnc, Zoran Pevec, David Bedrač …). Osebno torej menim, da v sodobni, pa delno tudi v klasični poeziji sporočilnost ni ravno na prvem mestu. Gre namreč bolj za transmisijo občutij, vzdušja …

:)

Pozdrav vama s Kerstin in vsem ostalim prav tako.

Rada berem tvoje pesmi, Dani. V živo sem te poslušala, žal, samo enkrat. Kaj hočemo sem z drugega konca naše kokoške.

Na vprašanje, ki sem ga imela v mislih, si že odgovoril. Prehitela me je Ana in ti ga zastavila.

Lp,Lea

Lea, živjo! 

Ko ravno govorimo o Zajcu v katedrali (za sladokusce!):

O zbirki je Matej Krajnc zapisal:

" ... njegov Zajec v katedrali je polihistorska pesniška knjiga, knjiga urokov in črna knjiga, ki bi je bila vesela sama Madam Laveau, če bi ji seveda bilo do samoironije.

Tu je vse svetu; je na ovitek Biblije zapisal Dalmatin. V Bedračevem Zajcu na prvi pogled ni nič svetega, vse je podvrženo neusmiljenemu pesniškemu seciranju in medbesedilnosti, ki izpričuje široko poznavanje literature, glasbe, človeške intime, dvoma in predvsem jezika. Jezik je svetinja; Bedračeva poezija je predvsem sveti hram jezika, kamor hodijo molit vsi; od Dylana do Lenina. In če se zdi, da se Bedrač z jezikom poigrava, ga suče in vrti, zlorablja v svoje nizkotne namene, kot bi verjetno sam dejal, ko bi se prebudil in osuplo zazrl vase, se zadaj skriva globoko spoštovanje do vseh sfer in kotičkov jezika ter besede. Jezik je sveta mineštra, beseda sestavina zanjo in to hud feferon; intenzivnost Bedračeve besede šprica kot gejzir in to ne zato, da bi se z njim okoriščal, pač pa zato, da bi se curek vrnil nazaj v zemljo in ponovno izbruhnil ..."

http://www.emka.si/zajec-v-katedzrali/PR/464840,11290

Hehehehe, Matej je faca. Napisal je spremno besedo v zbirki in knjižico izdal in razprodal. :)

Všeč mi je tvoja misel in tendenca, da sporočilnost ni (več) na prvem mestu. Verjetno smo mnogi že v šoli čutili odpor do vprašanja "Kaj je pesnik s tem hotel povedati" (in seveda samo enim možnim odgovorom - tistim iz učbenika/berila!!), kot avtorji pa najbrž tudi ne maramo, da nam zastavljajo to vprašanje, saj mi pesem damo - pa naj bralec stori z njo, kar želi, mar ne?

Vzdušje pa je lahko zelo pomembno, če pogledamo npr. Jančarjev Severni sij - to je roman, ki ga beremo zaradi vzdušja, ne toliko zaradi zgodbe, ki ni tako "velika" (razen morda na koncu). V pesmi seveda to drugače krojimo, saj gre za "drobtinice" (glede na dolžino, primerjalno z romanom).

Besedišče tvoje poezije v glavnem temelji na naravi, predvsem živi. Kaj ti pomeni narava? Imajo nekatere živali v tvojem zoološkem slovarju poseben – simbolni ali dejanski – pomen? Glede na to, kako ujameš določene naravne prvine v verze, me zanima, ali se čutiš bolj mestni človek ali bolj človek narave, podeželja?

Doživljam se kot čuteče bitje, včasih me bolj fascinira in inspirira narava, drugič spet urbano okolje. Velikokrat pa se počutim celo kot šovinist, če o sebi razmišljam kot o Zemljanu … Živali pa imajo seveda v mojih pesmih nemalokrat simbolni pomen, so pa med drugim tudi dejanske nosilke (predvsem zajci, pižmovke, konji in svinje …) značilnosti, ki v veliki meri kolerirajo z nekaterimi arhetipskimi lastnostmi človeških osebnosti. O tem je med drugim obširno pisal tudi antropolog Claude Levi Strauss. Mnogokrat pa zaide v pesem kakšna žival tudi kar tako, ker je pač na poti tja …

:) 

Svojčas si pisal tudi sonete. Jih še pišeš, tiste v klasični obliki? Kaj ti pomeni oblika (rima, ritem, kitice) in kaj prosti verz? V čem se čutiš bolj »doma«?

Ja, in razlagati "vsebino" posamezne pesmi komu drugemu, je neumno. Pesem o sebi že vse pove sama ... Tudi pred (abstraktno sliko se je trapasto spraševati, kaj nam pomenijo, o čem govore ... posamezne barve ali črte ... :)

Soneti (in v veliki meri tudi ostale klasične oblike!) pa so že od nekdaj moja velika ljubezen. Študiral sem jih več let, bral sem Petrarco, Puškina, Shakespeara …, pa tudi sodobne sonetiste in strokovno literaturo. Žal  ni, za razliko od ostalih umetnosti, akademije, kjer bi poučevali pesništvo … Namreč, zame je obvladovanje arzenala klasične poezije (da o pravopisu raje sploh ne govorim!) nuja za vsakogar, ki se ukvarja s pisano umetniško besedo, kar poezija brez sence dvoma tudi je. Zdi se mi, milo rečeno, neumno in prepotentno, da se imajo za pesnike, oziroma literate ljudje, ki nimajo pojma (ali pa ga imajo vsaj zelo malo) o verzu, ritmu, rimi … To je nekako tako, kot če bi v simfonični orkester ali v godalni kvartet prišel igrat čelist z nedokončano nižjo glasbeno šolo. No go! 

Sam se imam sicer bolj za rokerja, oziroma kantavtorja in manj za pesnika, a vendarle … Doma se pa v svoje veselje čutim tako v klasični, kot tudi v sodobni poeziji, torej hkrati v urejenem in v svobodnem verzu. Sonete pa občasno še vedno pišem, a jih ne objavljam, če res niso brezhibni. :) 

http://www.youtube.com/watch?v=10wH5yG4Y8M

Da, čeprav se radi sklicujemo na navdih, talent itd., je treba vendarle marsikaj znati, natrenirati in obvladati, preden lahko začnemo resno pisati ... V tem smislu nam hudo manjka samokritike in to je opažati v vseh segmentih pisanja ... Tudi založbe ljudje večinoma zasipljejo z rokopisi, ki so hudo nedodelani, pri katerih bi moral človek začeti od začetka - predvsem pa z branjem, branjem! Pisali bi, kot kaže, kar vsi - bral pa ne bi nobeden. In v tem je začetna in končna grotesknost tega novodobnega "vseljudskega pisanja".

Če se vrneva k tvoji poeziji - znaš pa usekati tudi družbeno angažirano – lep primer je pesem Dekla s habsburško mandibulo, ki je tako rekoč nekakšna antihimna naše dežele, mlade po letih, a očitno stare po (posušenem) srcu. Ali pa verzi iz Marčevskih id:
iz rumenjakov je domovina spekla potico
in položila na tnalo svojo socialno sekiro:
sneguljčici so škrati začasno odklopili plin.
Ali verjameš, da lahko ima poezija tudi dandanes – kot je imela nekoč – vlogo prebujevalke, da so pesniki in drugi umetniki ena glavnih struj, ki opozarja, da je z družbo nekaj narobe, in sili proti spremembam?

Poezija je, kot rečeno, umetnost, je stvar zase in nima, oziroma naj ne bi imela nikakršnih ciljev izven sebe same. Ni zgolj nekakšno sredstvo za doseganje nečesa drugega in ni v službi nikogar in ničesar. Seveda pa lahko vsebuje kritiko obstoječih družbenih in/ali političnih razmer ter celo pozive k spremembam in v tem smislu je čutiti neko angažiranost – četudi le prikrito ali simbolno izraženo – v številnih mojih pesmih. So med drugim tudi odsev časa, v katerem nastajajo in temu zeitgeistu se je težko, a tudi nepotrebno izogibati ... 

Se je pa dogajalo in se še dogaja, da so številne družbene skupine, gibanja, celo države kot take … uporabile vsebino angažiranih in tudi kakšnih drugih zmagoslavnih pesmi številnih avtorjev kot sredstvo vzpodbujanja  k uporu in drugim družbenim spremembam, kot promocijo in/ali podkrepitev svojih naravnanosti in stališč … Baje so nekateri vojaki celo umirali s pesmijo na ustih, česar pa osebno ne verjamem. Za ideale ginu budale, je rekel pesniški kolega Bora Đorđević … :P

:)

Hiter dostop do Dekle:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/67783/dekla_s_habsbursko_mandibulo

in naj spomnim še na izbranko uredništva Pesem si (poletje 2012):

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/68890/pablo_na_obali_tisine

Hvala, Ana. Jap, tale Pablo je tudi meni pri srcu. Nada Kavčič je rekla, da ga bo prevedla v španščino in portugalščino ... :)

O, jaz pa verjamem, da so vojaki umirali s pesmijo na ustih. Neka pesem jih je namreč lahko dobesedno nekako "hipnotizirala" - bila jim je vse, alfa in omega, življenjski moto, himna, molitev, uspavanka, smisel življenja, občutek pripadnosti kolektivu, ki mu kot vojak nujno pripadaš ... in je tako najbrž nadomestila molitev ob umiranju ...

No, pa greva k bolj življenja polnemu vprašanju ... :)

Nekateri simboli v tvojih pesmih in pesmi same se mi tu in tam zdijo začinjene z dobršno mero nekakšne temačne erotike ali vsaj njenega odmeva. Kakšno vlogo naj ima erotika v pesmih, ki načeloma niso erotične oziroma seksualne?

Naboj, ki v veliki meri pogojuje rojstvo pesmi, je v osnovi zelo erotičen (marsikdaj pa žal tudi nevrotičen …), je namazan z željo po kreiranju, po postavitvi in umestitvi nečesa novega v pričujoči svet kot tak. Seveda se to odraža celo v vzdušju in vsebinah nekaterih (liričnih) pesmi, ki niso nujno ljubezenske, fukotožne ali erotične na prvo žogo …

Erotika v mojih pesmih pa je res - kot si že sama ugotovila - skoraj praviloma bolj zamolklih barv, dotika se namreč tistih plasti človekove seksualnosti, ki ni ljudem ravno v ponos. Dotika se zatajevanih želja, dotika se spolnih perverzij in čustvene in čutne patologije, skratka tistih (mejnih) področij, ki v naši, na krščanski (psevdo)morali temelječi kulturi, niso ravno sprejemljiva.  :)