Temu bumu pa je najbrž botrovala misel, da moram, dokler je še čas in dokler sem še pri močeh in pri pameti, napisati in izdati kar mi – literarno rečeno – še leži na duši. Imel pa sem (in še imam) tudi idealne pogoje za nemoteno ter kontinuirano glasbeno in literarno ustvarjanje.

:) 

http://www.youtube.com/watch?v=XJLd8Z_i76o

Huh, Ana! Jap, lep koncert je bil to. :)

http://www.youtube.com/watch?v=HDeOxBSg0mU

No, vidiš po toliko letih je zasedba še ista, slika in zvok pa še boljši. Bravo! Menda še nastopate?

Še bomo nastopali! Po jubilejnem koncertu smo nastopili še na laški prireditvi Pivo & cvetje, pa v Ipavčevi hiši v Šentjurju ... V februarju 2014 pa se vračamo na kraj zločina, v Žalec.

:)

Zbirka Na drugi strani se me je izjemno dotaknila, morda zato, ker se včasih počutim, kot da sem sama »z druge strani«, s tistih odročnih, temačnih koncev, ki se jim večina ljudi izogne. Ti in jaz in nama podobni pa rinemo skoznje. Kako doživljaš svoje pesniške stvaritve primerjalno z »zunanjim svetom«, s »to stranjo«?

Obveščaj nas o dogodkih. No, seveda pa ne moremo mimo tvojega tradicionalnega boemskega večera, ki se bliža!

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/88698/tradicionalni_boemski_vecer

Kdaj postane nek dogodek tradicionalen, po tvoje?

Katera Vaša knjiga Vam je bolj pri srcu? Od kje ves ta navdih za pisanje pesmi in ustvarjanje glasbe?

Ana, dogodek postane tradicionalen, ko se v isti ali podobni maniri nekajkrat ponovi. Po moje. :)

Kerstin, pesmi iz omenjene zbirke sploh ne doživljam ločeno od zunanjega sveta, oziroma od te, konvencionalne strani …, so le bolj ali manj posrečeni zapiski brskanja po bolj odmaknjenih, na prvo žogo celo nedostopnih, temnejših, morda celo patoloških predelih bivanja. So rezultat percepcije, ki skuša prodreti v tisto, čemur bi se ljudje v vsakdanji življenjski in/ali preživetveni praksi morda radi kar najbolj izognili. A če je ustvarjalec, tako kot ti, jaz in podobni, dosleden raziskovalec in pronicljiv opazovalec, se tem vsebinam in stanjem ne sme in ne more izogniti.   

:)

Alais, vse knjige so mi več ali manj enako pri srcu, čeprav se mi vedno zadnja izdana zdi najboljša. ;) O inspiraciji pa sem pisal v odgovoru na Aleksandrino vprašanje.

Gregor, tole je v bistvu bolj pesmarica benda kot pesniška zbirka, je pa seveda moje avtorsko delo. :)

Se ti zdi, da tvoje pesmi dosežejo širši ali ožji krog bralcev oziroma »duš«, sploh če govoriva o pesmih iz zadnjih zbirk? Te so namreč že zelo abstraktne, mestoma skoraj psihedelične … Od kod prihaja ta(k) pesniški jezik? Ali za verzi, kot so v pesmi Memento mori:
ti
pa še kar gostoliš kot bušman,
in žena ti je mrcvarila pajka.

majcena jajčeca so na zavesah,
v votlini je kurji hrup: slamnat
zveličar brni po dišeči ponjavi.

stoji kakšna »skrivna šifra«, prikrito sporočilo – ali pa gre bolj za tok zavesti?

Moje uglasbene pesmi so dosegale in še dosegajo relativno širok krog ljudi ne le doma, ampak tudi v tujini, kar me seveda veseli. Zasluga za to pa gre spevnosti, dobri interpretaciji in seveda nosilcem zvoka ter koncertom in vrtenju te muzike po radiu … Ne bi pa mogel tega trditi za vso mojo poezijo, sploh pa ne za zadnje štiri zbirke, o čemer bova morda več povedala v nadaljevanju tegale pogovora ...

Dejstvo je, da sem, odkar vem zase, ogromno bral: klasično poezijo, zabavne in pustolovske romane, pa tudi filozofske in psihološke razprave – skratka raznorazno humanistiko. In vse prebrano je v meni pustilo nekakšno usedlino, ki sem jo skozi čas predeloval bolj asociativno in manj racionalno. Na meni lasten način so se te usedline začele povezovati na občasno bizaren, pa tudi duhovit, vsekakor pa na več ali manj odbit, samosvoj način.  Tem povezavam sem sklenil dati legitimnost in jih utelesiti kot poezijo, saj to navsezadnje tudi so … Seveda gre za več ali manj svoboden tok zavesti (čeprav so pesmi v glavnem pisane v natančno urejenih tercinah in kvartinah), ki pa v številnih primerih vendarle vsebuje skrivno, zakodirano sporočilo.

:)

http://www.youtube.com/watch?v=TzJ4Wbd_jB8

V teh novejših pesmih, kot opažamo tudi na portalu Pesem si, si šel korak dlje od tega, da v poezijo vkomponiraš pesniška oziroma literarna sredstva – dejansko poezijo tkeš iz samih prispodob, poosebitev, sinekdoh idr. tropov. Ob tvojem bogatem besedišču, ki seva iz vsake vrstice, in izkušenem peresu tako ustvarjaš pogosto precej hermetično poezijo, v katero ne more prilesti kar vsak zajec, morda celo zveličar ne. ;) Kako sam gledaš na to? Kaj ti pomeni, ko vidiš, da kakšna taka pesem a) sploh ni razumljena, b) je razumljena zelo po svoje (glede na interpretacijo bralca) in c) bralec ujame točno to, kar v pesmi sporočaš? Ali pri taki poeziji sploh še lahko govorimo o sporočilu pesmi v klasičnem pomenu besede?

Ali lahko v mojo poezijo prilezejo ali zlezejo razni zajci, zveličarji, stihoklepke in vsi ostali ljubitelji ali tvorci pisane besede, pa je vprašanje, ki me ne vznemirja preveč. Ne pišem, da bi bil sprejet, razumljen ali všečen. Ne pišem za denar in ne pišem za nekakšno posmrtno slavo. Pišem, ker moram pisati, ker je to moje delo, moj modus vivendi … Moram pa priznati, da me pogosta osuplost bralcev in poslušalcev na malce zloben način vendarle kraljevsko zabava! Nič ne de, če mojih zadnjih pesmi ne dojamejo: tudi pesmi, ki jih je pisal recimo W. Blake, so začeli dojemati in ceniti šele okoli 150 let po njegovi smrti. Sem pa vendarle vesel, če vidim, da je komu potegnilo, za kaj v moji novejši poetiki pravzaprav gre, če komu prebije v zavest sporočilo kakšne pesmi, ali pa če kdo na osnovi tega morda celo spremeni svoje videnje ali pojmovanje poezije kot take. Tudi takšni se najdejo ...