Hope, dobro si zastavila svoje razmišljanje sredi noči. Če želiš, lahko pesem, še malo predelaš. Lep pozdrav, Jupiter!

V tišini

počasi črtam temo, uvod se mi zdi udarnejši brez besede »počasi«

položim jo v vrečko odlagam

z uporabljeno, spraznjeno razmisli, ali potrebuješ dva pridevnika

embalažo. (pika namesto vejice)

Prižigam luč,

ker tema me dela  Raje: ker me tema dela

tako nevidno,

tako majhno

da se iščem, (dodana vejica)

dokler ne prižgem luči,

ki me znova sestavi skupaj

in misli spodbudi. Raje: in spodbudi misli.

nekaj prečrtam

in nekaj pustim.

Nocoj bodi rabelj,

takšen, ki odpušča,  (imaš že na koncu milosten)

takšen, ki ni grob  (razmišljanje o značaju prepustiš bralcu)

in bo ob prvi bolečini

izpustil iz rok orožje, (bi izpustila in uporabila v naslednji vrstici)

ki  z dvigom roke opogumlja, (dodala sem »z dvigom roke« )

namesto da straši.

Nocoj bodi milosten.

Spoštovana Jupiter

Zelo prijetno si me presenetila, ker si tako lepo in prav analitično predstavila

popravek moje pesmi, tako poučno da jo bom večkrat prebrala, tudi ko bom

pisala katero drugo. Seveda grem takoj popravit z veseljem.

Neverjetno koliko je vsega v pesmi in kaj vse vzpodbudi občutke pri bralcu.

Včasih bi bilo dobro, da bi se postavila v vlogo bralca,ko napišem pesem,

potem bi morda marsikaj opazila. Tako lepo si popravila, res.

HVALA TI.

Vse dobro ti želim, hope

Hope, hvala ti za zgornje besede:)

Še k pesmi:)

Lirski subjekt se v Hopini pesmi sooča s temo na treh ravneh. Najprej s presunljivo sliko »črtanja teme«, nato s prižiganjem luči, ki omogoči, da se lirski subjekt spet sestavi kot celota, v tretji sliki pa se sooča s temo (notranjih zaznav) kot z rabljem, ki že sam po sebi nosi pretnjo slepega izvrševalca raztelešanja. Lirski subjekt se ne da.  V tišini črtam temo … nocoj bodi milosten.  Lepo in iskreno.

Čestitam,

Jupiter!

Iskrene čestitke za Podčrtanko!

HVALA TI Igor.

HOPE